DOLENJSKA JAKOBOVA POT
Pred vami je potopis šestih deklet, ki se pred tem nismo poznale, a smo se na tej poti povezale v nepozaben šopek, ki nikoli ne ovene.
15. julija smo se zbrale na železniški postaji pod uro. Tam, kjer se prične toliko skupnih potovanj, se je pričelo tudi naše sedemdnevno romanje po Sloveniji. Že prej smo se vsaka po svoje najbolje pripravile na to, da na poti ne bi imele težav. Predvsem z logistiko in potjo samo. Z vlakom smo se odpeljale do Brežic, od koder nas je prijazni taksist odpeljal do meje – Slovenske vasi, kjer se prične slovenska Jakobova pot. Že takoj se vzpne v klanec, kjer pomisliš: če bo pa povsod tako, se bomo pa kar spokorile. Pa ni tako hudo. Tiste skale na začetku so le za vzorec. Potem se pot poleže in se zložno vije čez vasice in gozdove tako, da smo si lahko tudi z jeziki dale duška. Ker sva bili v skupini dve, ki ne vidiva, je bil v začetku za ostale kar izziv, kako bomo zmogle. Kaj kmalu se je pokazalo, da smo vse polne optimizma in zdravega humorja, tako da ni bilo nič pretežko. Kljub pretežkim nahrbtnikom in žuljem, ki jih je že po prvi uri dobila Metka, smo popoldan prispele do turistične kmetije Pri Martinovih, kjer smo imeli dogovorjeno prvo prenočišče. Raje bi šle sicer do Podbočja, a v priporočenem prenočišču nismo uspele najti sogovornika. Pri Martinovih so nas prijazno sprejeli in nam za dobrodošlico ponudili njihovo nagrajeno vino. Ko smo si malo oddahnile, nas je gospodar odpeljal po posestvu in nas odložil na prelepem razgledišču, s katerega se vidi vsa Dolenjska. Po odlični in okusni večerji smo kar popadale v postelje. Ker smo želele zgodaj na pot, se je gospodinja potrudila in nam pripravila zgoden in obilen zajtrk, pa še tisto, kar je ostalo od večerje, nam je dala za na pot.