DOLENJSKA JAKOBOVA POT
Pred vami je potopis šestih deklet, ki se pred tem nismo poznale, a smo se na tej poti povezale v nepozaben šopek, ki nikoli ne ovene.
15. julija smo se zbrale na železniški postaji pod uro. Tam, kjer se prične toliko skupnih potovanj, se je pričelo tudi naše sedemdnevno romanje po Sloveniji. Že prej smo se vsaka po svoje najbolje pripravile na to, da na poti ne bi imele težav. Predvsem z logistiko in potjo samo. Z vlakom smo se odpeljale do Brežic, od koder nas je prijazni taksist odpeljal do meje – Slovenske vasi, kjer se prične slovenska Jakobova pot. Že takoj se vzpne v klanec, kjer pomisliš: če bo pa povsod tako, se bomo pa kar spokorile. Pa ni tako hudo. Tiste skale na začetku so le za vzorec. Potem se pot poleže in se zložno vije čez vasice in gozdove tako, da smo si lahko tudi z jeziki dale duška. Ker sva bili v skupini dve, ki ne vidiva, je bil v začetku za ostale kar izziv, kako bomo zmogle. Kaj kmalu se je pokazalo, da smo vse polne optimizma in zdravega humorja, tako da ni bilo nič pretežko. Kljub pretežkim nahrbtnikom in žuljem, ki jih je že po prvi uri dobila Metka, smo popoldan prispele do turistične kmetije Pri Martinovih, kjer smo imeli dogovorjeno prvo prenočišče. Raje bi šle sicer do Podbočja, a v priporočenem prenočišču nismo uspele najti sogovornika. Pri Martinovih so nas prijazno sprejeli in nam za dobrodošlico ponudili njihovo nagrajeno vino. Ko smo si malo oddahnile, nas je gospodar odpeljal po posestvu in nas odložil na prelepem razgledišču, s katerega se vidi vsa Dolenjska. Po odlični in okusni večerji smo kar popadale v postelje. Ker smo želele zgodaj na pot, se je gospodinja potrudila in nam pripravila zgoden in obilen zajtrk, pa še tisto, kar je ostalo od večerje, nam je dala za na pot.
Pot nas je vodila proti Podbočju in Kostanjevici na Krki. V Kostanjevici smo poiskale prijazen lokal, kjer smo lahko odložile nahrbtnike, si naročile hladno pijačo, si sezule čevlje in posušile premočene nogavice. To nam je še kako prišlo prav v vseh pohodnih dneh, saj je preprečilo nastajanje žuljev, ki so sicer redni spremljevalci pohodnikov. Z Jano sva se odpravili v župnišče, da bi dobili štampiljke za naše romarske knjižice. Pa je bil tamkajšnji župnik tako »prijazen«, da vsem svetujeva, da imate zgledno podpisane listine ali pa se pripravite na vzgojno pridigo. Naprej nas je pot vodila proti Šentjerneju. Dobro je označena z rumenimi puščicami in Jakobovimi školjkami, tako da nismo imele težav z orientacijo. Ker pa smo morale prehoditi še kilometre, ki jih prejšnjega dne nismo, smo morale poiskati prenočišče prej, kot smo načrtovale. Pri cerkvici v Novem Lurdu smo srečale prijazno gospo in jo povprašale, koliko imamo še poti do prenočišča. Izkazalo se je, da smo preveč utrujene za nadaljnjo pot in tako smo se nastanile kar pri njih, v gostišču Golob, katerega lastnico nam je na pot poslalo nebo. Ne da se povedati, kako se prileže posedanje na klopcah pred domačijo in z bosimi nogami bingljati po svežem zraku. Eno pivo in prijeten pogovor ter še kakšna pesem vmes naredijo dan popoln. Po okusni večerji in osvežujočem tušu smo legle k počitku, ko je bil zunaj še dan.
Po okusnem zajtrku smo se odpravile proti Pleterjam. Ko smo zapuščale samostan, se je pot vila skozi vasice in ena od njih je bila vas Vratno. Ko je Metki ravno na misel prišla še kaka skodelica kave (na tem romanju sem spoznala, da je kakor en Cankar), nas je ob poti povabila prijazna gospa:
»Dobro jutro gospe. A ste na romanju? Bi mogoče kavo?«
Ja, kaj lepšega bi se nam lahko zgodilo! Kljub temu, da nas je bilo šest in gospod in gospa ravno odhajata v Ljubljano, nas povabita za mizo, postrežeta vse, kar sta še imela s seboj na vikendu in seveda najpomembnejše – skodelice kave. Pogovarjamo se o tem in onem in lepo teče čas. Kar predolgo smo se mudile, ker je dan vroč in pot pred nami še dolga. Vije se proti Gorjancem in tistim krajem, v katerih smo prejšnji dan nameravale prespat. Malo nas je sram, ker smo se tako uštele in rezervirale prenočišča, a povsod smo se prijazno opravičile in razložile, da smo precenile svoje moči. Naše opravičilo je bilo prijazno sprejeto. Korakale smo naprej čez tiho pokrajino, ko se od nekje spodaj zasliši šumenje slapu. »No ja,« si rečem, »pa ne bo treba čez kako reko?« Slutnja me ni pustila na cedilu. Znašle smo se pred potokom Kobila, katerega je bilo potrebno: »Preskočiti?«…najspretnejše seveda z lahkoto. A kako pa midve z Metko, ki ne vidiva, kje bova pristali? Punce se znajdejo in iz okoli ležečih vej naredijo pontonski most. Tako sva lahko suhi prišli na drugi breg. Nam bo pa ta dogodivščina še dolgo privabljala nasmeške na obraze. Pot smo nadaljevale proti Brusnicam in Novemu Mestu. V vasi Hrušica, kjer smo iskale vodo, nas je prijazno sprejela in pogostila s piškoti in kavo družina Gazvoda. Tudi od njih se je bilo težko ločiti. Do Novega mesta smo potovale skozi prelep gozd, skozenj je speljana lepo vzdrževana gozdna steza. Damo si duška, prepevamo in se smejimo na vse grlo in nikjer ni nikogar, ki bi ga motile. Ob 18.30 smo prispele do hostla Situla v centru Novega Mesta, kjer smo imele rezervirano prenočišče. Ponudili so nam okusno večerjo in za zjutraj so nam pripravili za na pot sendviče, ker smo odšle še pred njihovim uradnim časom za zajtrk.
V četrtek nas je čakala pot do vasice Vrhtrebnje. Mimo Vavte vasi in Straže, do Frate in čez vse Globodole na Šmaver, kjer je cesta tako pokonci postavljena, da se premikamo 0 kilometrov na uro. Pot nam v najtežjih trenutkih tega dne krajša Verin čudoviti glas, ki je zaslužen tudi za najlepše kulturne trenutke našega romanja. S krajšimi postanki Vrhtrebnje dosežemo ob 18. uri zvečer, kamor nas pride iskat Metkina prijateljica Erika. Vse se veselimo njenega gostoljubja, saj nas poleg okusne večerje čaka še bazen in pralni stroj, ki učinkovito opere vse naše umazane cunje.
V petek zjutraj nas z avtom odpelje nazaj tja, kjer nas je prejšnjega dne pobrala. Nadaljujemo peš do Ivančne Gorice. Malo se nam že pozna utrujenost in vročina nas zdeluje, saj je vreme vedno bolj poletno. V Ivančni Gorici se utaborimo v slaščičarni, kjer nas razumevajoče osebje vljudno pusti »bivakirati« vse dotlej, dokler nas ne pride iskat Marko z avtom. Njegova žena Alenka je Janina prijateljica in oba z Markom zelo dobro razumeta, kako smo potrebne tuša, hrane in prijaznega družinskega vzdušja. Pri njih se, tako kakor prejšnji večer pri Eriki, počutimo kakor doma.
V soboto nadaljujemo pot preko Stične in Gradišča, kjer kmalu naletimo na težavo. Zaradi prekopavanja in napeljave novega vodovoda izginejo vsi smerokazi. Po Vanjini in Dadini iznajdljivosti nam uspe podvig preko kamnoloma, kjer si vse punce oddahnejo, da smo varno skozi. Le nama z Metko ni jasno, zakaj so bile zaskrbljene. Saj nisva videli, čez kakšne ovire so naju morale spraviti. Nadaljujemo do odmaknjene, na videz zapuščene vasi Sela Šumberk. Ura je že Cankarjanska in tudi zaloge vode so bolj majhne. Jana pravi: »A gremo stavit, da bomo tudi tu dobile kofe?« Nobene gostilne, niti odprtega bifeja ni v tem zaselku. Poiščemo cerkev in pozvonimo v župnišču, pa nič. Kar nam odpre starejša gospa in nam obljubi vode. Vprašamo, če jo lahko še pogreje in doda malo kofeta not? Pa pravi:
»A kavo? To vam bo pa Anica skuhala,« in pokliče sosedo. Le-ta nas povabi za mizo in prinese piškote in sok in kavo in tako dalje, ni da ni. Kako prijazni so tile Dolenjci, če le vidijo koga, ki je potreben dobre kave in kozarca hladne vode! Po takšnem sprejemu nas noge kar same nesejo v Grosuplje, kjer se utaborimo v bifeju pri OMV in sklenemo, da bomo pot zaključile in zadnji del do Ljubljane opravile prihodnjič. Z avtobusom G3 se odpeljemo v Ljubljano, kjer v pivnici Kratochwill zaključimo našo šestdnevno potovanje.
Vanja in Sabina se v nedeljo zjutraj z avtom odpeljeva v Grosuplje na isto bencinsko črpalko, kjer smo prejšnji dan končale našo pot. Mahneva jo na Magdalensko goro, pa čez Repče na Orle, tam si privoščiva malico, da lahko odkorakava še čez Golovec v Ljubljano. Ob 10.45 zaključiva najino pot pri šentjakobski cerkvi v stari Ljubljani.
- avgusta se zopet srečamo. Vesele smo, da se lahko skupaj podamo na zadnjo etapo dolenjske Jakobove poti. Pot zaključimo tam, kjer smo jo na našem prvem pohodu. V pivnici Kratochwill, kjer nas prijazno sprejme ista natakarica kot zadnjič. Čisto malo je manjkalo, da je nismo vse po vrsti objele, tako nas je bila vesela. Takrat sklenemo, da se bodo tudi vse naše bodoče poti končale v tem lokalu. Gostoljubje je namreč zlata vredno.
Zaključek:
Prelepa izkušnja, bogata in polna dogodivščin, ki jih ne bomo nikoli pozabile. Poleg tega pa prijateljstvo, solidarnost in povezanost v celoto enega tedna. To si moraš enostavno zaslužiti, da se ti zgodi. Hvala vsem, ki ste nas tako ali drugače spremljali na naši poti. Naj se vam vse povrne, na najlepši možni način.