Hodil po zemlji sem naši…, 31. 5. do 2. 6. 2024

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 7. dan: Kočevje – Mahovnik – Jasnica – Dolenja vas – Prigorica – Nemška vas – Goriča vas – Ribnica – Sajevec – Jurjevica – Kot pri Ribnici – Nova Štifta

“Odrastel sem v krajih, kjer pesmi so doma

in majski dnevi v jablanah dehte.

Pod strehami v rebri v cvet kipe

za žarki sonca

preproge trav …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Za žarki sonca smo se danes hrepeneče ozirali tudi mi in jih nekaj celo doživeli. Kljub njim pa je bil zadnji majski dan, ravno ta, ki smo ga določili za nadaljevanje naše Jakobove poti, podarjen tistim, ki imajo radi dež. Tudi take smo danes srečali, resda so bile živali, a ko se zdajle v postelji oziram na naš dan, se mi zdi, da je deževje dodalo vanj še nekaj dodatne zanimivosti. Tako si lahko ogledate slalom čez orjaško lužo naju z Barbaro, zelo dolgega deževnika in eno krasno krastačo, ki se masti s polžem.

Luštna druščina smo in prav nič nam ni hudega. Pelerine in čevlji se sušijo, nekateri smo imeli tudi dostavo “suhe robe” (beri: čevljev) in piva. Povsem nenaročeno smo bili deležni tudi slastnega “šmorna” in pričakala nas je topla peč. Spimo v soseščini orjaške lipe, ki je stara toliko, kot cerkev ob njej – čudovita je, ta romarska cerkev Marije Vnebovzete v Novi Štifti. Pričakujem, da bo lipa zjutraj tik ob mojem oknu zadišala, kot ji pritiče – začel se bo namreč junij (hrvaško lipanj), moj ljubi mesec.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 8. dan: Nova Štifta – Sodražica – Sveti Gregor – Mala Slevica – Karlovica – Podstrmec – Lužarji – Zakraj – Bloško jezero – Velike Bloke

“Kot mlečna pot razsuta je moja domovina! Slovenija!

Ti si reka, ki me vračaš v otroštvo. Operi dušo, naj se nagledam te mladosti …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Prvi junij, po starem rožnik, nam je ves umit prinesel razjasnitev in nenehno poigravanje oblakov s soncem. Kar 33 km smo naredili danes, ko hodimo že po Notranjski. Na sobotno jutro smo po maši zapustili čudovito nastanitev poleg romarskega središča v Novi Štifti in se podali skozi suharobarsko Sodražico na hrib k Svetemu Gregorju, kjer nas sta nas z malico presenetila zakonca Škrlj. Svetega Jakoba smo danes srečali na Mali Slevici. Lužarji se ponašajo z ribnikom lokvanjev, a to je finta – odkrili smo, zakaj je kraju v resnici tako ime, ko smo spet skakljali čez potoke in luže. Nebo, pol temno in pol svetlo, nam je pošiljalo izmenična vremenska sporočila vse do Bloškega jezera, kjer smo utrujena telesa punce zazibale na gugalnici s sladoledom v rokah, nato pa smo zmogli še zadnje kilometre do prijetne nastanitve in še prijetnejše večerje na Velikih Blokah.

Na starodavni lipi v Novi Štifti pa je ostal napis Mir in dobro kot popotnica v dan, ki je za nami – in je tak tudi bil.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, zaključek, 9. dan: Velike Bloke – Cerknica – Dolenja vas – Zelše – Slivice – Planina pri Rakeku

Po polju posejani kozolci tiho spe

in s pesmijo narava se budi.

Odnašajo me leta, a vračam se,

kamor me žene samote val.

Ljubezen moje zemlje oživlja v meni vero. Slovenija!”

  • Mežek: Podarjeno srcu)

 

Naš zadnji dan se je kopal v soncu in šlo nam je dobro, kot je običajno, kadar je cilj blizu, ker utrujenost lažje odmisliš. Naredili smo 28 km in še zadnjega, ko smo na Planini capljali na avtobusno postajo. Privoščili smo si poslušanje ptic v gozdu, nedeljsko mašo v Cerknici, odličen tamkajšnji sladoled in praznjenje prehranskih zalog iz nahrbtnikov v senci lipe. Branko si je tudi danes privoščil hojo po vodi. Priznavamo mu daleč najboljšo obutveno opremo za ta del poti, ves čas je namreč nosil samo “tevice” z nogavicami. Na cilju v Planini sem se razveselila moje zavetnice svete Marjete, ki ji je posvečena tamkajšnja cerkev, priznam kanček domišljavosti, kar nekako simbolično se mi je zdelo. Tam pa nas je pričakala tudi draga Eva Čeč s torto Santiago, kar je dalo našemu preprostemu zaključku slovesen pridih.

Pa smo jo dokončali, Belokranjsko Jakobovo pot, zame najbolj skrivnostno, ker se nisem mogla ozirati po rumenih puščicah, a obenem tudi pot največjo mero zaupanja soromarjem. Tudi ta pot je polna lepot, ki so v najbolj cvetočem delu leta “delale” na polno. Ko njenih 229 km prištejemo ostalim slovenskim Jakobovim potem, se jih skupaj nabere kar 958.

Vesela, da sem prehodila vse, hvaležna, da sem to lahko storila, posebej pa za moje vsakokratne soromarje, saj je bilo zame hoditi v skupini bolj motivacijsko kot hoditi sama. Med temi skupnimi koraki je ogromno časa za pogovore, a vedno sem našla čas tudi za odmik. Za misli, ki se dotaknejo vseh, ki so mi ljubi, in ki se na tako lepih poteh spontano napotijo v pozitivno sprejemanje vsega, kar je že bilo, kar je in kar še bo.

Te tri dni so me spremljale rime iz pesmi o Sloveniji, kot nalašč za hvaležno slovo.

Vzemite si čas, prisluhnite:

Podarjeno srcu https://g.co/kgs/Mi9yDaE

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

Kje pa ste že videli, da bi se volk mačka bal?, 1. 6. 2024

V soboto 1. junija je župnija Breznica organizirala romanje po poti blaženega nadškofa Antona Vovka. To je bilo že drugo romanje in udeležilo se ga je tudi osem članov našega društva.

Zbrali smo se v Breznici, kjer nas je prijazno sprejel domači župnik g. Gašper Mauko. Odpeljali smo se v Tržič, kraj kjer je g. Vovk služboval kot župnik več kot 12 let. Po molitvi in blagoslovu smo se odpravili na pot. Ob klepetu in molitvah ob kapelah, smo po Roženvenski poti prišli na Brezje. Poklonili smo se Mariji in po malici nadaljevali pot proti Vrbi, njegovemu rojstnemu kraju. V isti hiši kot se je rodil naš največji pesnik, se je natanko 100 let kasneje rodil blaženi nadškof Vovk. Ogledali smo si cerkev sv. Marka in pot nadaljevali do župnijske cerkve Žalostne MB, kjer je bil g.Vovk krščen. Romanje smo zaključili s prijetnim druženjem na župnijskem dvorišču.

Slike: D. Selčan; tekst: M. Veldin

 

Pesmi zelene pomladi, 25. 5. 2024

Sobotni dan smo preživeli na cerkljnskem in žirovskem, v dveh dekanijah, v dveh škofijah, treh občinah,  med slikovitimi hribi in dobrimi ljudmi.

Začeli smo s sveto mašo pri sv. Pavlu v Stari Oselici. Sv. Pavla je v maju zakrila podoba Brezmadežne, mašo pa je popestril sv. krst malega Filipa. Stara Oselica je pod upravo župnije Gorenja vas – Poljane, mali Filip pa bo eden zadnjih otrok, ki bo vpisan v krstno knjigo župnije Stara Oselica. Vse župnije, ki jih soupravlja Gorenja vas, bodo namreč kmalu dobile novo skupno krstno knjigo. G. Kralj nam je orisal zgodovino in sedanjost župnije, ki ji je v preteklosti služil neprekinjeno 35 let.  

Po sv. maši smo se podali v hrib – na Ermanovec. Ostanki italijanksih bunkerjev so nas opomnili na tisti čas, ko so kraje razdelili z Rapalsko mejo. Z vrha  se nam je odprl prelep pogled na Porezen, Kojco in v ozadju Matajur. Tam v kotu za Poreznom pa so se že zbrali nevihtni oblaki.

Spustili smo se do kapelice Lurške Matere Božje, ki so jo domačini  (med njimi Emin brat) postavili in blagoslovili v času korone. Da so se zaposlili in zahvalili za prejete milosti so dokončali  že dolgo časa načrtovano delo.  Zmolili smo za bolne in trpeče. Pr Sivk nas je čakalo okrepčilo, v koči na Ermanovcu pa konkretno kosilo na žlico.

Sprehodili smo se do informativne table o Rapalski meji in do rojstne domačije duhovnika in narodnega učitelja, vsestranskega Mihaela Petrnela, ki ima svojo ulico v Ljubljani za Univerzo. Cvetoči travniki so se bohotili v svoji nalepši opravi.

Črni oblaki se naenkrat niso podili le po obzorju, s prvimi kapljami so oznanili, da mislijo resno.  Zato smo se naložili v vozila in odpeljali v spominski park na Lajše. Tu je spomenik 14 žrtvam (med njimi tudi dvema duhovnikoma L. Piščancu in L. Slugi), ki so bile obsojene, da so okupatorjem izdale lokacijo partijske šole v Cerknem in bile krive za poboj 47 mladih slušateljev te šole. Bližnje brezno naj bi bil njihov zadnji dom. Zbirka pesmi Lada Piščanca nosi naslov Pesmi zelene pomladi. 

Ema in Ivan sta nas potem sprejela na svoji domačiji. Ko se na kmetiji srečajo  tisti, ki obdelujejo svojo zemljo z ljubeznijo, jih je lepo opazovati in poslušati. In koliko si imajo povedati. Tam so nas pozdravile živali in mlajša generacija na domačiji ter slastna domača hrana. Posebej nas je navdušil prikupni poni, darilo domačih ob Ivanovi okrogli življenjski obletnici.

Zaključili smo tako, da smo se spustili v Sovodenj in dvidgnili na Ledine. Seveda ne peš. Tam nas je sprejel Dušan Bogataj, lastnik kmečkega turizma Pr Jureč, nam razkazal svoj skedenj z bogato etnološko zbirko iz kmečkega življenja in nas  pospremil v cerkev sv. Jakoba. Cerkev se v Ledinah prvič  omenja od leta 1540. Posebnost te cerkve je, da je v njej slika sv. Jakoba, ki j je izdelal Janez Šubic (leta 1877). Na glavnem oltarju se izmenjujejo dve različni sliki sv. Jakoba, Marijina slika za mesec maj in kip svetega Jakoba. Cerkev sveti v vsem sijaju, saj so jo temeljito obnovili leta 2017, ko so praznovali novo mašo domačina, moralnega teologa dr. Gabrijela Kavčiča. Ledine so tudi rojstni kraj Antona Žaklja, pesnika in zapisovalca ljudskih pesmi. 

Obarvane besede so povezave do podrobnejših podatkov.

Slike: Marija Rupnik, Marinka Oblak, Eva