Lepo sončno jutro je obetalo lep dan. Kot je v navadi, se na velikonočni ponedeljek roma v Emavs, kot sta se vračala dva učenca domov in je bila njuna pot dolga okrog 11km. Naša je bila za kakšen kilometer daljša. Torej smo opravili ravno pravšnjo dolžino poti.
Tako kot sta se učenca srečala z Jezusom in je bil z njima prisoten celo pot, četudi ga nista videla, smo se tudi mi romarji in ostali, ki smo prisostvovali najprej pri sv. maši v cerkvi sv. Matije na Bučki, srečali ta dan z Njim.
Po maši smo se odpeljali v Škocjan, kjer smo spili jutranjo kavico in si ogledali spominsko vitrino Ignacija Knobleharja v gostilni Marinčič.
Obiskali smo še cerkev sv. Kancijana v Škocjanu in spomenik Ignacija Knobleharja, ki stoji pred cerkvijo. Prišel je čas in potrebno je bilo iti na pot. Pot nas je vodila čez naselje Hrastulje in naprej do Rese. Po rahlem vzponu smo prispeli do naselja Zaboršt, od tu pa do cerkve sv. Martina. Ker je bila ura 12 smo zapeli Angel gospodov. Nadaljevali smo do cerkve sv. Matije in počasi in zmerno do cerkve Roženvenske Marije na Stopnem, ki je tudi romarska cerkev. Včasih je bila tu se ena cerkev sv. Petra, ki pa je bila zaradi zelo slabega stanja v prejšnjem stoletju porušena. Tu smo si privoščili malo daljši počitek in malico. Imeli smo srečo, da je g. župnik poklical ključarja, da nam je odklenil vrata cerkve in smo si lahko ogledali tudi notranjost, molili in zapeli pesmi.
Čas je bil, da prehodimo še zadnji, krajši, del poti do našega izhodišča v Škocjanu.
Prijetno utrujeni, zadovoljni z opravljenim romanjem v Emavs je tako prišel tudi čas slovesa.
Hvala vsem , ki ste se udeležili romanja bilo mi je v veselje, da smo bili skupaj. Še posebej hvala Evi za pomoč pri organizaciji.
Mojca Kozlevčar
