Ko sem Marjota vprašala, ali bo tudi letos postno romanje od Skrilj do Ozeljana, mi je dejal: “Uradno ne, a za društvo sem ga vedno pripravljen organizirati.” Pa se nas je skupaj z domačini na prelep zgodnje pomladni dan zbralo okrog 70.
Zbrali smo se pri Rovtarjevih in po dobrodošlici odšli do cerkve sv. Marjete, kjer naj bi bila sv. maša. A gospod Rafko Klemenčič je bil pozitiven in mašo je zamenjala molitev za srečno romanje. Čez gmajno smo se podali proti Kamnjam, župnijski cerkvi sv. Mihaela. Gospod župnik Rafko, ki je ravno urejal nadomeščanja za maše po župniji, nam je z vrha stopnic župnišča podelil blagoslov, pridne gospodinje pa so nas okrepčale. Pot smo nadaljevali skozi manjše zaselke proti Školju sv. Pavla nad Vrtovinom. Na bregu pod vrhom smo občudovali mogočno obzidje vodnjaka, ki so ga zgradili prebivalci utrdbe na vrhu. Vrh je bil namreč naseljen od prazgodovine dalje. Na vrhu danes kraljuje cerkev sv. Pavla, ki so jo obnovili leta 1946 (prva povojna obnova cerkve v Sloveniji), pred nekaj leti pa so pri obnovi dodali še zvonik na preslico, ki ga je postavil prav Marjo Rovtar. V cerkvi so spomiske plošče, na katerih so vklesana imena dobrotnikov, ki so pomagali pri obnovi cerkve in spomenik nekaterim žrtvam druge svetovne vojne. V bližini cerkve je postavljena forma viva z izdelki kamnoseške delavnice.
Po gozdu smo prispeli do Tabora nad Črničami in si ogledali mogočno obzidje iz leta 1413, ki je varovalo prebivalce pred Turki. Kraj pa je bil naseljen že pod Rimljani. V vasi lahko vidimo zanimivo stavbno dediščino. Rovtarjevi so nas spet okrepčali in podali smo se k romarski cerkvi sv. Marije nad Vitovljami. Nad Vipavsko dolino kraljuje že od 14. stoletja, bila je priljubljena romarska pot. Kraj je bil naseljen seveda že v prazgodovini. Leta 1944 so cerkev nemški vojaki podminirali in ostale so le ruševine. Po desetleni obnovi so jo sredi sedemdesetih let znova blagoslovili. V njej lahko vidimo značilne gotske sklepnike, ki so miniranje preživeli in kopijo Marijinega kronanja. Original hranijo v kromberškem muzeju. Tu so nas pogostili z najboljšo domačo malico.
Od tu je šlo le navzdol proti cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu, kjer smo si ogledali znamenite restavrirane freske iz konca 15. stoletja. Zaključili smo v cerkvi sv. Jakoba v Ozeljanu, ki je danes podružnična cerkev. Nastala je najverjetneje s povečanjem grajske kapele, saj je povezana z ozeljansko graščino. Z desetko rožnega venca smo se zahvalili za prelep dan in prosili za tiste, ki trpijo zaradi vojne. Znova je zadonela prelepa pesem naših koroških prijateljev, ki jim se jim radi pridružimo tudi drugi.
Hvala Rovtarjevi in koroški Jakobovi romarji.
