MOLITVENA NAVEZA SVETEGA JAKOBA: skupaj za dobro

Sv. Jakob prosi Marijo (katedrala svetega Jakoba – Bilbao)

 

Naveza je pripomoček za varnejšo, verjetnejšo dosego cilja. Molitvena naveza svetega Jakoba pri Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji pa je skupina, ki je povezana preko kratke molitve vsakega člana enkrat tedensko v zavetju samote vsakega od nas. Deluje od februarja in medse vabi tudi nove člane. Ni potrebno, da so člani Društva, potrebna je le pripravljenost podariti svoj čas in molitev za dober cilj.

Naveza deluje tako, da vsak mesec molimo za določen namen, za katere smo se za vse leto vnaprej dogovorili. Vsak molilec ima svoj dan v tednu, ko moli v ta namen, pa tudi določeno, vedno isto desetko rožnega venca. Moli lahko kadarkoli ta dan in kjerkoli. Molitvi pridružimo tudi posebne prošnje, ki nam jih kdo izrazi. Če potrebujete tovrstno podporo v osebnih stiskah, vabljeni, da nam to sporočite. Po mesecu in pol delovanja šteje skupina že sedemnajst članov, veseli pa bomo vsakega novega.  Pišite na naslov: marjetica.skrlec@gmail.com.

 

 

Sv. Jakob prosi Marijo (cerkev Matere božje na Ljubičnem)

 

»Ničesar ni, kar bi bilo toliko vredno kakor molitev;

molitev stori, da to, kar je nemogoče, postane mogoče,

in lahko to, kar je težko.«

(sv. Janez Zlatousti)

Sv. Jakob prosi Marijo (cerkev sv. Jakoba – Hraše)

 

Cruz de Ferro na francoskem Caminu: kraj prošenj, kraj molitve

P. Miran Žvanut se predstavi

Na delovnem sestanku v naravi

 

Lepo je, da imamo v krogu Društva prijateljev poti svetega Jakoba tudi duhovnega vodjo. In to takšnega, ki razume, kako dobro je romati, saj svoj prosti čas, ko ga le količkaj ima, tudi sam posveča gibanju. Maratonec je in tudi Jakobov romar, pešec in kolesar. Sam nam je na kratko opisal svojo življenjsko in poklicno pot:

Odraščal je v župniji sv. Frančiška Ksaverija v vasi Lozice v Vipavski dolini, kjer je skladatelj in duhovnik Stanko Premrl napisal glasbo za slovensko himno in kjer poteka Primorska veja Jakobove poti. Šolanje ga je vodilo v bližnji Podnanos, Vipavo, Postojno in naprej v Ljubljano, kjer se je srečal z jezuiti in leta 1999 v Mariboru vstopil v njihov noviciat. Tako kot jezuitski ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski, tudi p. Miran zelo rad roma. Že v noviciatu je z jezuitskim sobratom poromal iz Maribora na Sveto Goro pri Novi Gorici.

Po končanem noviciatu je bil poslan v Rim in potem na Irsko. Leta 2006 je prejel duhovniško posvečenje in se vrnil v Slovenijo, kjer je bil kaplan v župniji Ljubljana Dravlje. Od tu ga je pot vodila v Združene države Amerike in Čile, nakar se je spet vrnil v Slovenijo, kjer se je v Mariboru ukvarjal s študenti. Leta 2014 je opravil zadnje zaobljube in postal župnik župnije Ljubljana Dravlje. Po šestletnem župnikovanju ga je jezuitski vrhovni predstojnik p. Arturo Sosa imenoval za provinciala slovenskih jezuitov.

Živi v Ljubljani v Dravljah, kjer je sedež Slovenske province Družbe Jezusove. Pater Miran je večni romar in rad roma v družbi dobrih ljudi, ko mu seveda dopušča čas. Podal se je že na španski Camino tako peš kot s kolesom, včasih pa si obuje tudi tekaške copate in steče kakšen maraton ali gorski tek.

Severni Camino (Camino del Norte, Španija)

 

Glas in razmišljanja p. Mirana pa lahko slišite na posnetku nedavnega intervjuja:

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174759141?s=radio

Miranu želimo, naj ga tako pri poslanstvu vodenja slovenske jezuitske skupnosti kot pri duhovnem spremljanju našega društva in Molitvene naveze vodi Sveti Duh; na poteh, še posebej romarskih, pa bo imel spremstvo, ki se ga ne brani nihče – našega  zavetnika, svetega Jakoba.

P. Miran na Slovenski Jakobovi poti

SJP: prekmursko- štajerska veja (nadaljevanje in zaključek)

1.dan: Žiče – Galicija (30. 9. 2020)

 

DAROVI JESENI

 

Moje mnenje o jeseni je bilo še do nedavnega tako: prekrasna je, bogata, všeč mi je predvsem tista zgodnja. Ima pa jesen slabo lastnost, da za njo pride zima. Ker sem človek svetlih, dolgih dni, zgodnih juter in lahkih oblačil, bi jih imela čim dlje. A jesen je uvod v hlad in temačnost.

Odkar hodim po poteh naše lepe dežele v vseh letnih časih, pa dajem vsem štirim letnim časom pomen, ki jim pripada. Lansko pomlad na dolenjski in primorski Jakobovi poti, lansko poletje na njenem gorenjskem delu, v letošnjem januarju v Prekmurju in te jesenske dni na štajerskem delu spoznavam, da je narava lepa v vseh letnih časih. Vse spremembe v njej so ne samo lepe, ampak nujno potrebne. Kakor spomladi navdušeno spremljam kaljenje semen, razvijanje listov in prizadevanje žuželk, tako zdaj opazujem, kako po vseh bogatih plodovih in zelenilu, ki smo ga bili deležni, narava roma proti svojemu počitku.

Za ponovno rojstvo je najprej potrebna smrt, za novo moč je potreben počitek. Tek življenja je tak in ljudje nismo nobena izjema.

Tudi jaz se bom prav kmalu, kakor moji prijatelji, v našem prenočišču na kozolcu odpravila v sanjsko deželo po novo energijo za jutrišnji romarski dan. Današnji je bil čudovit.

 

 

  1. dan: Galicija – Vransko (1. 10. 2020)

OKTOBER JE DOBER

Prvo oktobrsko jutro in dan. Bil je nekakšen dan dobrih srečanj. Oktober je dober, prijazen mesec, most med tisto jesenjo, ki ji toplo sonce žari barve, in tistim dnem, ko se vse, kar je dozorelo, spravi tja, kjer se bo ohranilo in bo uporabljeno ob najbolj pravem času.

Danes smo bili posebej pozorni na to, kako smo srečevali dotlej še neznane ljudi, in kaj so nam dali. Zdi se, da nekatera srečanja niso bila zgolj naključje, ampak zanje priložnost narediti dobro, za nas pa priložnost to dobro sprejeti. V ljudeh je želja po koristnosti. Veliko več je dobrega, kot slabega. V pristnih človeških stikih prihaja to dobro na dan. V zrelih, “oktobrskih” letih, ko je čedalje manj pomemben izgled in čedalje več šteje bližina, pa še toliko bolj.

 

  1. dan: Vransko – Zgornji Tuhinj (2. 10. 2020)

 

KAJ JE PREVEČ IN KAJ PREMALO

“Za vse je svet dovolj bogat,

in srečni vsi bi bili,

ko kruh delil bi z bratom brat

s prav srčnimi čutili!”

(Gregorčič)

Naša dežela naj bi bila tisti košček sveta, na katerega je Bog na koncu stvarjenja stresel vse, kar je v njegovem naročju dobrega in raznolikega še ostalo. Mi tudi te dni hodimo po svetu obilja. Svež zrak, pitna voda, rodovitna zemlja, večidel lepa domovanja. Poleg tega ima vsak človek kak dar in sposobnost. Težava pa je v naših predstavah o tem, kaj je preveč ali premalo, torej kaj je dovolj.

Kaj še rabimo, da nas ne bo strah prihodnosti? In kaj vse še moramo prej postoriti, da bomo imeli potem čas za velikodušnost, drug za drugega, prostovoljna dobra dejanja? Na srečo sem spoznala že veliko ljudi, ki, kadar le morejo, dajo prednost slednjim. Dober občutek ob koncu dneva je mozaik malenkosti.

Naša romarska skupina je raznolika. Skozi dan se spontano vsak pogovarja z vsakim. Ali pa drug ob drugem molčimo. No, še večkrat se smejimo. Nekateri vriskajo. Vsake toliko časa pa kdo reče, kako smo lahko srečni; takole svobodno hoditi v soncu in dežju je res razkošje.

Temu se reče zastonjsko bogastvo.

 

4.dan: Zg. Tuhinj -Kamnik (3. 10. 2020)

 

“TIHO JE NOČKA PRIŠLA …

s polnimi jerbasi sna,” poje otroška uspavanka. Vsi že spijo, jaz pa bom v tišini zapisala nekaj besed o polurni tišini, s katero smo danes začeli našo pot. Te minute so, kot se je izkazalo, vsakemu od nas dale priložnost za lastne misli, ki so ob ritmu korakov in sveži naravi okoli nas postajale mirnejše in jasnejše.

Meni so zbudile spomin na otroštvo. Že kot otrok sem se zbujala zgodaj. Ko sem v jutranji poltemi pritavala v dnevno sobo našega stanovanja, je običajno tam že sedela moja mami. Oblečena v domačo haljo, v fotelju, z nogami, oprtimi ob nizko mizico ter s kavo v rokah. To so bile njene jutranje minute in instinktivno sem vedela, da je ne smem motiti. Kasneje se mi je ljubeče posvetila.

V tišino se ljudje zatekamo, da bi se umaknili, premislili, se umirili, uredili misli. Včasih se vanjo zatečemo, da se ne bi glasno sprli. Molk je zlato, a predvsem, kadar se po njem vrnemo v vsakdan mirnejši in preudarnejši. Japonski pregovor pravi, naj tisto, kar mislimo reči, rečemo šele jutri.

“Posveti svojemu dnevu nekaj trenutkov v tišini. Nauči se molčati, da se boš naučil govoriti.” (J. Cardijn)

 

  1. dan: Kamnik – Ljubljana (4. 10. 2020)

IN VEČNO BODO CVETELE LIPE

Ko po tem bogatem dnevu v domači postelji polna vtisov poskušam napisati nekaj tistega “pravega, saj je vendar zaključek”, mi nekako ne gre izpod prstov. Zato se v mislih sprehodim po njegovih številnih postajah. Nebo nam je namenjalo “dež do tal”, kot smo se šalili, pa tudi nežno sonce in vetrič; bil je nekakšen vremenski valček. Pelerine gor, pelerine dol … Dobrih 31 km, ki pa so bili lahki, kajti pokrajina je kot nežno valovanje narave. Zdi se, da danes med hojo, morda zaradi bližanja cilju, nismo bili zgovorni kakor sicer. Bili pa smo ponovno deležni srečanj s srčnimi ljudmi.

Prve korake smo naredili v smer Tunjic in Komende, zaznamovanih z mogočnimi dejanji Petra Pavla Glavarja in z njegovo lipo, posajeno leta 1748. Ko sem pred leti o tem velikem župniku brala Sivčevo knjigo In večno bodo cvetele lipe, mi je ta lepi naslov ostal v spominu.

Morda za dni, kot je današnji. Zaključila sem še tretji krak Jakobove poti po naši domovini. Samo dejstvo mi ne pomeni toliko kot fizični dosežek. Več mi pomeni, da sem to zemljo in ta svet resnično vzljubila. Lipe, ki se te dni po vsej Sloveniji odevajo v jesen, so simbol slovenstva. Hodimo po naši raznoliki deželi, njenih gozdovih in poljih, dokler še lahko, in jih občudujmo. Naj naše lipe cvetijo večno, za rodove, ki še prihajajo.

Marjetica Š.

 

 

Fotografije: