Kategorija: Aktualno

V soboto in nedeljo, 24. in 25. julija 2021 smo romali na prvem zahvalnem in spominskem romanju po Preddvorski veji Slovenske Jakobove poti Slovenija od Hraš pri Smledniku preko Sv. Jakoba nad Preddvorom na Brezje. Romanje je organiziralo Društvo prijateljev  poti sv. Jakoba v Sloveniji (DPPSJS) v sodelovanju z  domačini Preddvorčani, Hrašani, Voklani, Šenčurjani,  vodila pa  mag. Franceska Žumer, pobudnica za označitev  Preddvorske veje.  Spomnili smo se umrlih Jakobovih romarjev v zadnjih dveh letih, in sicer dr. Vladimirja Žumra, Metodija Riglerja, Saše Cenerja ter Cilke Smolič. Zbrali smo se iz vseh slovenskih pokrajin, od Bele Krajine do Kopra, Gorice, Štajerske, Koroške, Prekmurja in Gorenjske. Z nami so hodili tudi mladi preddvorski skavti družine Rogelj iz Kokre,  Ana, Ivana, Polona in Frančišek ter njuna mama Tatjana. Frančišek je nosil zastavo DPPSJS, Ana je pobrala smeti, najmlajša Polona je bila najbolj razigrana, še posebej, ko nas je med potjo razveseljevala s petjem in igranjem.

Zbrali smo se pred cerkvijo v Hrašah pri Smledniku, kjer se začenja Preddvorska veja   Jakobove poti na Brezje. Dobrodošlico so nam pripravili prizadevni člani Turističnega društva Hraše  z Jožico in Markom Kumar ter zakonca Olga ter Marjan Mali iz Valburge, ki tudi finančno pomembno prispevata k delovanju Jakobovega društva. Ogledali smo si cerkev sv. Jakoba, ki se prvič omenja l. 1118, sedanja enoladijska cerkev je iz konca 15. stoletja. Glavni oltar je iz leta 1647. V sredini je kip sv. Jakoba, stranska oltarja sta posvečena sv. Ani in sv. Antonu Puščavniku. Na stranskih stenah cerkve sta zanimivi sliki sv. Jakoba, ena ga prikazuje kot vnetega Marijinega častilca druga pa kot zmagovalca nad Turki s turško zastavo v roki. Od tu smo se podali skozi vodiško gmajno proti vasi Voklo.

V gozdu pred vasjo Voklo nas je prvič kot smerokaz na romanju pozdravila brezjanska Marija. V Voklem nas je pričakal župan občine Šenčur, domačin Voklan Ciril Kozjek. Za sladke dobrote in kavico so poskrbeli domačini, še posebej Zdenka Selišnik in Slavko Pestar.  Po okrepčilu smo se podali proti Šenčurju in se ustavili na grobu pokojnega dr. Vladimirja Žumra, zmolili zanj, se slikali in si ogledali farno cerkev sv. Jurija, ki se prvič omenja leta 1238. Tukaj naj bi stala cerkev ali kapela že v 8. stoletju, v obdobju oglejskega očaka Pavlina II. ob pokristjanjevanju Slovencev. Sedanja enoladijska baročna cerkev je bila sezidana leta 1747 na območju starejše, od katere se je ohranil le zvonik. Freske, ki so na stropnem oboku oltarnega cerkvenega dela, so delo Frana Jelovška iz leta 1750. Prizori na freskah predstavljajo življenje svetega Jurija. Slika sv. Jurija je delo slikarja J. Šubica iz leta 1883, freske v ladji pa M. Bradaške Na stranskem oltarju je slika sv. Jakoba starejšega, ki je tudi upodobljena na spominski romarski  podobici. Ob svetem Jakobu so štirje angeli, ki simbolično, kot je povedal Matjaž kosi, predstavljajo naše umrle Jakobove romarje.

Z nami je hodil tudi predstavnik šenčurskega Turističnega društva Franci Erzin, ki  nam je predstavil občino Šenčur, cerkev in opozoril na spomenik Mariji Tereziji sredi vasi, ki je v našo deželo pripeljala krompir. Zavili smo proti Sr. vasi,  kjer nas je že čakala direktorica Zavoda za turizem Preddvor Ernesta Koprivc, ki je nadaljevala pot z nami do Preddvora. Franci Erzin nam je predstavil cerkvi sv. Katarine in sv. Radegunde z vmesnim zvonikom.

V starejši cerkvi sv. Radegunde so po požaru l. 1961 ob obnovi našli pod ometom gotske freske iz leta 1440. Cerkev sv. Katarine levo od zvonika je cerkev mlajšega datuma, njena znamenitost je restavriran kasetiran strop z angeli in podobo sv. Katarine v sredini. V cerkvi je zanimiv križev pot v bohoričici. V tlaku cerkve so odkrili temelje še starejše cerkve.

Preko polja nas je vodila pot do Visokega in naprej ob reki Kokri do znamenite cerkvice sv. Lenarta na Bregu pri Preddvoru, ki jo je predstavila Ernesta Koprivc. Njena največja znamenitost je kasetiran strop in freske.  Po poljski poti smo prišli do farne cerkev sv. Petra v Preddvoru. Pozdravil nas je preddvorski župnik Pavel Okoliš. Predstavil je zgodovino cerkve,  ki se prvič omenja v letu 1154. V času turških vpadov je bila zgradba dodatno utrjena. Iz tega obdobja se je ohranil zvonik iz leta 1505, ki ima strelne line in del tabornega obzidja. Sedanjo baročno podobo je župnijska cerkev dobila leta 1751. Cerkvena notranjost je opremljena v baročnem slogu. Zanimivi sta sliki Zadnja večerja in slika sv. Petra, ki ju je naslikal Janez Wolf v 19. stoletju. O drugih vaških cerkvicah pa smo izvedeli, da župnik Pavel Okoliš pripravlja romarsko pot od cerkve do cerkve po preddvorski župniji. Župnik nas je tudi prijetno presenetil  s pogostitvijo.

V Preddvoru smo si ogledali tudi obnovljeni grad Dvor, po katerem nas je vodila Tanja Šubelj, grofica, ki je skupaj z občino Preddvor in številnimi domačini prostovoljci v rekordnem času obnovila in opremila grad. Po okrepčilu in počitku smo pot nadaljevali na sv. Jakob.

Povzpeli smo se do cerkve in planinske koče na Sv. Jakobu. Ob petih sta pater dr. Metod Benedik in duhovni vodja DPPSJS pater Miran Žvanut darovala sveto mašo, ki so se je udeležili tudi drugi preddvorski obiskovalci sv. Jakoba.   Cerkev sv. Jakoba nad Preddvorom se prvič omenja l. 1415, vendar romanska ladja kaže na to, da je cerkev mnogo starejša. V cerkvi se na severni steni nahaja freska sv. Treh kraljev, na zunanji južni fasadi pa ostanki freske sv. Krištofa, sv. Jakoba in križanje iz 15. stoletja.

Po prenočevanju in jutranjem okrepčilu na Sv. Jakobu smo se v nedeljo zjutraj spustili v dolino, popili kavico in pojedli rogljičke, ki jih je prinesel Miran Zadnikar ter se podali proti Mačam, skozi vasi Bašelj, Trstenik, Goriče in  Golnik, kjer je bil naš naslednji počitek. Sledila je hoja skozi Udin boršt, vasi Sebenje in Križe do podjetja Mali-E-Tiko d. o. o. v Loki pri Tržiču, kjer sta nas sprejela in pogostila zakonca Marjan in Olga Mali, gospod Marjan Mali nas je tudi peljal po proizvodni hali. Še bi se zadržali, a nas je preganjal čas, zato smo nadaljevali z zadnjim delom poti skozi vas  Kovor in zavili na Rožnovensko pot po gozdu do Brezij. Na Brezjah so nas že čakali Preddvorčani in številni prijatelji Jakobove poti, tudi sami Jakobovi romarji.  Mašo je daroval nekdanji priljubljeni preddvorski župnik Miha Lavrinc, predstavnik DPPSJS Matjaž Kosi pa je slovesno podelil priznanja Jakobovim romarjem, ki so prehodili katero koli slovensko vejo in vsem dvodnevnim romarjem prvega zahvalnega spominskega romanja.

Veseli smo, da je romanje uspelo, da smo srečno prišli do cilja in sklenili, da se čez dve leti ponovno odpravimo po Preddvorski veji Jakobove poti.

Zapisala: mag. Franceska Žumer

PP:

Le en dan je 30-ti rojstni dan – rojstni dan naše mlade države. Da bi ga počastili in se zahvalili za vse, kar smo v teh tridesetih letih dosegli, smo se peš odpravili od Naklega proti Brezjam z namenom, da prehodimo tudi rožnovensko pot.

V Podbrezju smo v zavetju cerkve sv. Jakoba molili Angelovo čaščenje, pod kalvarijo in senčno dehtečo lipo na Taboru občudovali cvetoče njive krompirja, ki so spominjale na cvetoče njive ajde. Pot nas je vodila skozi gozd, malo sem, malo tja, dokler nismo zagledali rumenih puščic Predvorske veje Jakobove poti. V prijetnem zavetju gozda smo se prepustili molitvi. Ko smo prispeli na rožnovensko pot, se je moški del romarjev podal po dajšem kraku te poti, ženski del pa po krajšem kraku. Molitev v Marijini kapeli na Brezjah je okronala naše romanje.

Za konec:

Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim pogledom svoje misli obseže vso ; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog. Ivan Cankar

Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca. Anton Martin Slomšek

V soboto, 19. junija,  smo romali na Koroško. V svetem Jakobovem letu smo se podali v najvišje ležečo cerkev sv. Jakoba v Koprivni, 1073 m.n.v.  V prelepem ambientu med Uršljo goro, Raduho in Peco smo se naužili lepot stvarstva, videli žalostne posledice vetroloma – oguljene koroške brežine, srečali izjemne romarske prijatelje, ki so nam pripravili pohodno, kulturno, sakralno, pevsko in srčno poslastico.

“V vsakdanjem hitenju si ne znamo vzeti časa zase, za soljudi, ne znamo se čuditi nad prekrasno naravo, ki nas obdaja. In vendar se jakobovi romarji trudimo, da se od časa do časa umaknemo na goro, na bolj ali manj samotne jakobove poti. Za nas so jakobove poti poleg vsega drugega tudi poti, kjer smo blizu našemu nebeškemu Očetu. Vendar tudi nam kot učencem naroča, naj se z močjo in vrednotami, ki smo si jih nabrali na poti, vrnemo v naš vsakdan, med prijatelje, sorodnike, sodelavce.” nas je v uvodu v mašo pozdravila Ana.

Mašo je za Metodija in pokojne jakobove romarje daroval g. Jožef Lipovšek. V pridigi je poudaril, da so pomembna vsa naša zemeljska romanja na posvečene  romarske kraje, najpomembnejša med njimi pa romanja v svoje srce,  k bratu in k nebeškemu Očetu. Da bi bil dan še bolj prazničen, smo imeli ob koncu maše  priložnost prejeti popolni odpustek. 

Po maši smo se podali k edini podružnični cerkvici župnije Koprivna – k  sv. Ani, ki nas je razveselila z drugim biserom romanja  – kipom črne Marije. Po legendi naj bi jo s seboj domov prinesli romarji iz romanja v Kompostelo.   

“Koroški člani so nam pokazali lepote koroške Koprivne, pokrajine čudovitih biserov. Poskrbeli so za naše telesno in duhovno okrepčilo, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vrednote prijateljstva, sprejemanja, povezovanja, odpuščanja in hvaležnosti naj nas še naprej vodijo po romarskih poteh.” je bila navdušena romarka Irena F.

ROMALI SMO PO DOLENJSKI JAKOBOVI POTI OD SLOVENSKE VASI DO LJUBLJANE

Iz Ljubjane se je na začetek poti v Slovensko vas z mini busom pripeljalo 12 romarjev. Po obveznem skupinskem fotografiranju smo se podali na pot v lepem sončnem dnevu. Zbrani pohodniki smo zastopali skoraj celotno našo državico. V začetku prvega dne se je že malo zatikalo, kako je komu ime a kmalu smo tudi to osvojili. Pot je vodila kot ponavadi malo gor, pa malo dol, tudi ravnice je bilo kar nekaj. Občudovali smo lepote naše Slovenije in pridno smo v dnevnik poti dodajali odtise štempiljk Jakobove poti, v svoja srca vpijali lepote domovine in medčloveških odnosov. Med potjo so nas večkrat presenetili prijatelji Jakobove poti s prigrizki in pijačo. Privoščili smo si počitek in prav lep klepet. Na poti je bilo malo dežja za blagoslov, več je bilo neprijetnih visokih temperatur. Kar prehitro je minilo pet-dnevno romanje in glej ga, kar naenkrat se je pred nami pokazala cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. Sledila je obvezna fotka, veseli smo bili, da nam je uspelo prehoditi 154 kilometrov poti. Na koncu smo se poslovili in se dogovorili, da pot v septembru nadaljujemo do Trsta. Pomahali smo si v slovo in odhiteli vsak na svojo stran proti domu.

Stanislav Rožman