Romanje Društva prijateljev poti sv. Jakoba na Zaplaz
Nežno valovita dolenjska pokrajina na to praznično soboto ne bi mogla biti lepša. Visoke majske trave in cvetoči grmi dajejo od sebe vso mlado energijo in dehtenje, ki ga žal ni moč zajeti na fotografijo.
Na Zaplaz smo romali zaradi mladega fanta, ki se je v bližnjih Vodalah rodil pred natanko 100 leti, umorjen pa je bil na novega leta dan, še ne star dvajset let. Lojze Grozde je že razglašen za blaženega, Dolenjska in vsi Slovenci pa imamo svojega svetniškega kandidata, lahko bi rekli “posebne vrste”. Takega, ki se ni rodil v ugodne razmere, pa je vendar tako ljubil življenje v njegovi najčistejši obliki, gojil iskrene krščanske in domovinske vrednote, ki jih je preprosto pojasnil z besedami: “Luč je, ki šel sem za njo.”
Težko je biti pokončen, ko vlada strah in ko je ogroženo tvoje življenje. Z besedami “Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,” je povedal, da se je odločil braniti ogrožene vrednote za vsako ceno. Takega poguma nam danes pogosto manjka.
Romanje je bilo praznično tudi zato, ker je bila izpolnjena zaobljuba soustanoviteljice našega Društva, Marjete Rigler, ki je v zahvalo za prebolelo okužbo raziskala zadnjo Lojzetovo pot domov, kamor ni več prišel, in jo opisala kot novo romarsko pot. Ob tej priložnosti je izšel tudi romarski vodnik in bila je izdelana spominska podobica.
Med nami so bili tudi člani Društva, ki so romanje že v začetku tedna začeli v Ljubljani in vso pot do Zaplaza hodili peš po zadnji poti mladega mučenca. Ostali smo se jim to soboto pridružili v hoji iz Šentlovrenca.
Po slovesnosti smo se vračali po sončnih pomladnih stezah. Zdi se, da je z nami hodila nekakšna milina – takšna, ki oplemeniti dan, ko si razmišljal o velikih stvareh, ki presežejo tudi smrt. Priporočajmo se pričevalcu za vero, blaženemu Lojzetu Grozdetu za vse naše življenjske poti.
Besedilo: Marjetica Škrlec, slike: Marjetica Škrlec in Danijel Selčan
