Romanje našega Društva na Uršljo goro, 23. 10. 2021
“Uršla” ji pravijo Korošci vse od takrat, ko so na dotedanjem Plešivcu postavili cerkev svete Uršule. Kmalu bo tega 420 let, pa še vedno poznamo obe imeni: Plešivec, ker na vrhu ni dreves, in Uršlja gora, po svetnici, ki prepričljivo kraljuje kot oltarni kip v tej najvišje ležeči cerkvi na Slovenskem (1696 m). Gora je obenem najvzhodnejši vrh Karavank.
Člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo se tej dvojnosti malo približali tako, da smo se na vrh odpravili na dva načina.
Zbrali smo se na ljubljanskem Rakovniku še pred svitom in se z avtobusom odpeljali do Mežice, kjer nas je v cerkvi svetega Jakoba blagoslovil tamkajšnji duhovnik. Po obilni malici, ki jo je priskrbela Tanja Novak, se je sedem najbolj “gajstnih” že odpravilo na pot na Uršljo goro; hodili so dobrih 5 ur. Preostali smo bili zapeljani najprej do Kotelj, kjer smo si ogledali cerkev svete Marjete ter družinski grob pisatelja Prežihovega Voranca. Sledila je vožnja skozi žareče jesenske gozdove do koče na Naravskih ledinah, kjer smo popili kavo in nato tudi mi začeli s hojo: pred seboj smo imeli poldrugo uro pretežno strme, a prijetne poti, pa tudi obilico pogovorov.
Cerkev svete Uršule smo našli v megli, prav tako križ na najvišji točki gore (1723 m). Da smo našli tudi kočo, je bila motivacija velika, saj smo se v njej ogreli in prijetno družili do prihoda najbolj kondicijsko pripravljene sedmerice romarjev. Tu sta nas pričakala tudi Ana in Vinko Perše, naša koroška člana, z odlično potico.
Takoj nato smo v cerkvi pod mogočnim oltarnim kipom svete Uršule doživeli prelepo mašo z močno pridigo našega duhovnega vodje, p. Mirana Žvanuta, ki je vodil romarje iz Mežice. Z nagovorom je nastopil tudi predsednik Društva, Igor Vidmar, še ves pod vtisom štirimesečnega romanja po evropskih, tudi Jakobovih poteh, s katerega se je vrnil dve uri poprej. Hvaležen, da je Društvo v tem času ohranilo in okrepilo dobro energijo, mi pa hvaležni njemu, saj vemo, da je dolgo odsotnost in številne korake daroval tudi za blagoslov delovanja Društva. Podaril nam je tudi znamenite čudodelne svetinjice sv. Katarine Laboure. Med mašo je skozi meglo posijalo sonce in nas po njej pospremilo le na prve korake poti navzdol. A tudi sicer je vreme – bilo. Prav takšno, kot je narava v dneh, ko od zrelosti dostojanstveno prehaja k počitku in se tudi brez blišča svetlobe kaže v prvinski lepoti, ki jo vidiš, če jo gledaš s spoštovanjem in hvaležnostjo.
Nismo se vrnili povsem v dolino, saj nas je avtobus pričakal precej visoko na hribu. Vožnjo v Ljubljano so popestrile šale p. Mirana o jezuitih in drugih redovnih bratih, pa tudi zanimiva predstavitev reda, iz katerega prihaja in ki ga trenutno vodi kot provincial. Vožnja pod vtisi zelo prijetnega romanja je minila hitro, v Ljubljano smo prispeli v večernih urah, spet nekoliko bogatejši, saj smo se priporočili ne le našemu sv. Jakobu, marveč tudi mogočni sveti Uršuli, ki je godovala le dva dni pred našim obiskom in je zavetnica številnih slovenskih Uršk, še več o njej pa lahko preberete tukaj:
https://katoliska-cerkev.si/sveta-ursula-devica-in-mucenka
Marjetica Škrlec
