Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 21. dan

MIRAPADOVA

NAJ BOM KAPLJA V OCEANU, KAJTI BREZ TE KAPLJE OCEAN NI POPOLN. (MATI TEREZA IZ KALKUTE)

Ob 8.30 me poberejo v Senožečah. Zopet bo Bojan spremljevalec s kombijem vse štiri dni. To je blagoslovljena pot, ga bomo kar posvojili do Svete dežele in še za nazaj, da se ne bo sam vračal domov, mi pa nekje nad oblaki….Bog je visoko, Jeruzalem pa daleč….Ob 10.30 smo na začetku tokratne etape, ki bo trajala 4 dni. Po obvezni kavici, ki jo jaz nadomestim s par požirki vode, ker imam v postnem času post od vina in od kave. Prijetno romanje je pred nami, v cerkvi SAN NICOLO se priporočimo v Božje varstvo. Ko pridemo iz mestnega hrupa, v krogu zmolimo Angelovo čaščenje. Danes goduje sveti Patrik, zavetnik Irske. Živel je od lete 350 do 450, pirati so ga prodali kralju za pastirja drobnice. Imel je sanje, kako se rešiti, oznanjati krščanstvo in z Božjo pomočjo mu je uspelo. Igor je izbral čudovito pot, če se med potjo s kom pogovarjamo, rečem, da je on CAPO DI PALEGRINO A PIEDI. Hodimo ob kanalu v miru malo po travnati, malo makadamski, malo asfaltni poti daleč od avtomobilskega hrupa. Pod ozelenelo vrbo žalujko na klopcah pomalicamo. Sonček nas prijetno greje, narava se prebuja, cvetijo narcise, trava je vsa sveža, pšenica na njivah se lepo zeleni. V tej lepoti stvarstva med hojo zmolimo Serafinski rožni venec, ostane nam še čas za osebno molitev in za malo klepeta. Veliko sprehajalcev in kolesarjev srečujemo, z Jelko, ki “pometava” zadaj za ostalimi, se z marsikom zapleteva v pogovor – od kje smo in kam gremo. Ob 17.uri že vidimo tablo: PADOVA – ampak – kot je Bog visoko, je tudi cilj današnjega romanja – Bazilika svetega Antona v Padovi – še “daleko”.  Hodimo po ozkih ulicah, med arkadami, če bi deževalo, bi bili lepo pod streho. Veliko ljudi hiti po svojih opravkih peš, pa tudi ceste so polne avtomobilov, morda se vračajo iz služb, Kako blagoslovljeno je bilo stopiti pred cerkev ravno, ko je zvonila 19.ura. Bojan nas je odpeljal v cca 80km oddaljeno mesto SCHIO, kjer bomo spali 3 noči. Jutri zjutraj nas bo odpeljal v Padovo, kjer bomo romali proti Schiu – nam bo dano? Imejmo močno vero in dano nam bo – še vedno smo bili uslišani. Po okusni večerji smo se “utaborili” v skupni sobi – pozdrav z zgornjega pograda.

MOLITEV JE NEBEŠKA POŠTA; PO NJEJ GREDO NAŠE PROŠNJE GOR, PO NJEJ PRIDEJO SADOVI BOŽJE MILOSTI DOL ( Blaženi Anton Martin Slomšek)

Darinka

Foto: Igor

 

 

   

NA JAKOVLJE JE TU JAKO FINO, občni zbor 2023, 11. marec

“NA JAKOVLJE JE TU JAKO FINO,”

je rekel g. župnik Gregor v Banji Loki. Tako je po belokranjsko povedal, da je na god svetega Jakoba okoli cerkve s tem imenom prav lepo. Prav lepo pa je bil preživet tudi današnji dan na jugu naše domovine, kamor smo se člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji odpravili na letošnji občni zbor. Na njem smo se zazrli v minulo leto in ugotovili, da je Društvo dejavno, posluje pozitivno in rastoče. In da je tako tudi zato, ker je vloženega veliko prostovoljnega, srčnega dela. Kar polovica članov nas je bila na tem krasnem romanju. Z ljubljanskega Rakovnika je odpotoval poln avtobus, v Banji Loki so nas pričakali še prijatelji z vseh koncev Slovenije. Po maši smo vzeli pot pod noge v dveh variantah, eni se je reklo blatna in drugi asfaltna. A v resnici sta bili obe prijetni in obe sta vodili do slikovitega gradu Kostel, ki je bil odprt posebej za nas. Tam smo izvedeli, kako prekrasen je bil šele pred stoletji, pa tudi, zakaj imajo tamkajšnje košare dvojno dno in kaj je “kamen za oči metat.” Avtobus nas je nato odpeljal v Radence z naglasom na e, torej tiste belokranjske, kjer se je že prav prilegel golaž, obogaten z gobami in še čim. Ker je bil malo poseben dan, lahko bi mu rekli praznik, smo nato stopili v sosednjo cerkvico sv. Magdalene k slovesnosti blagoslova začetka nastajajoče nove veje slovenskega Camina, belokranjsko – kočevska se bo imenovala. Blagoslovljen je bil tudi orehov kip svetega Jakoba z v vetru plapolajočo brado ter podoba Jezusa na stebru, ki je nagovorila enega od snovalcev poti na njegovem Caminu.

Ob tem smo slišali tri osebna pričevanja, ki so nas ganila. So namreč dokaz, da ima On načrt za vsakega izmed nas. Za nekatere je pot življenja bolj ravna in pričakovano samoumevna, nekaterim pa se zgodi tisto, kar je bilo tako lepo povedano v današnji priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu – da se je treba veseliti, kadar je kdo izgubljen in potem najden. In da je, po drugi strani, treba vedno tudi ceniti, če nam dnevi tečejo brez pretresov, po pričakovanjih. “Ti si vedno ob meni. Kar je moje, je tvoje.”

Se sploh da povedati lepše?

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

K svetemu Jakobu v Šared, 3. marec 2023

Iz mračnih in nevihtnih krajev smo se podali v sončno slovensko primorje. Iz Kopra smo v soncu grizli kolena proti Gažonu in se povzpeli na redko poseljeno planoto med oljčnike in vinograde. Če si se ozrl nazaj, si videl grde sive oblake nad celino, tam na levi pa nas je razveseljevalo modro nebo.  Žlahtno cvetje mandlejvcev in posameznih mimoz so dopolnjevale preproge marjetic in regrata.   Zrak je mešala in hladila burja, za katero vipavci pravijo «en malč vlejče«. V Šaredu nad Izolo nas je čakala cerkvica sv. Jakoba, zgrajena leta 1525, po II. svetovni vojni porušena in obnovljena 2002. Sonce in malica sta nam povrnila moči, Angel Gospodov pa nas je opomnil, da je poldne.

Spustili smo se proti Izoli. Prečkanje dvosmerne ceste je popestril pogled na štiri srne, ki so tudi prečkale cesto malce višje kot mi. In precej hitreje seveda kot mi. Povzpeli smo se na Belveder, ki ne nosi zaman tega imena, saj se od tam ponuja zares prelep pogled na Izolo in cel Tržaški zaliv. V petek se je posebno lepo v daljavi v soncu svetil Gradež. Označena pot nas po slemenski cesti in nato skozi gozd ter mimo oljčnih nasadov pripeljala do znamenitega strunjanskega križa, ki kraljuje nad Mesečevim zalivom – ta velja za eno najlepših in tudi najbolj priljubljenih divjih plaž pri nas. Nad plažo kraljuje  Strunjanski klif, ki  meri do 80 metrov in je največji flišni klif na vzhodnem Jadranu.

Naslednji postanek smo namenili največjemu romarskemu središču v slovenski Istri – strunjanski  Sveti Mariji od Prikazanja. Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V cerkvi so razstavljene  pasijonske jaslice iz Kungote in »Marija čaka na romarje ves dan«, kot je zapisal g. župnik Bojan Ravbar. Zmolili smo križev pot, zapeli in se Bogu zahvalili za lep dan in za prijazne soromarje. 

V petek je javni prevoz namenjen dijakom in študentom. Popoldne se vračajo proti domu, zato je bil prvi avtobus poln in nas je  pustil na postaji v Kopru. Pa smo prav zaradi tega lahko skupaj praznovali še Irenin rojstni dan.

Fotografije Irena Nakić