Iz mračnih in nevihtnih krajev smo se podali v sončno slovensko primorje. Iz Kopra smo v soncu grizli kolena proti Gažonu in se povzpeli na redko poseljeno planoto med oljčnike in vinograde. Če si se ozrl nazaj, si videl grde sive oblake nad celino, tam na levi pa nas je razveseljevalo modro nebo. Žlahtno cvetje mandlejvcev in posameznih mimoz so dopolnjevale preproge marjetic in regrata. Zrak je mešala in hladila burja, za katero vipavci pravijo «en malč vlejče«. V Šaredu nad Izolo nas je čakala cerkvica sv. Jakoba, zgrajena leta 1525, po II. svetovni vojni porušena in obnovljena 2002. Sonce in malica sta nam povrnila moči, Angel Gospodov pa nas je opomnil, da je poldne.
Spustili smo se proti Izoli. Prečkanje dvosmerne ceste je popestril pogled na štiri srne, ki so tudi prečkale cesto malce višje kot mi. In precej hitreje seveda kot mi. Povzpeli smo se na Belveder, ki ne nosi zaman tega imena, saj se od tam ponuja zares prelep pogled na Izolo in cel Tržaški zaliv. V petek se je posebno lepo v daljavi v soncu svetil Gradež. Označena pot nas po slemenski cesti in nato skozi gozd ter mimo oljčnih nasadov pripeljala do znamenitega strunjanskega križa, ki kraljuje nad Mesečevim zalivom – ta velja za eno najlepših in tudi najbolj priljubljenih divjih plaž pri nas. Nad plažo kraljuje Strunjanski klif, ki meri do 80 metrov in je največji flišni klif na vzhodnem Jadranu.
Naslednji postanek smo namenili največjemu romarskemu središču v slovenski Istri – strunjanski Sveti Mariji od Prikazanja. Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V cerkvi so razstavljene pasijonske jaslice iz Kungote in »Marija čaka na romarje ves dan«, kot je zapisal g. župnik Bojan Ravbar. Zmolili smo križev pot, zapeli in se Bogu zahvalili za lep dan in za prijazne soromarje.
V petek je javni prevoz namenjen dijakom in študentom. Popoldne se vračajo proti domu, zato je bil prvi avtobus poln in nas je pustil na postaji v Kopru. Pa smo prav zaradi tega lahko skupaj praznovali še Irenin rojstni dan.
Fotografije Irena Nakić
