Kategorija: Aktualno

Naveza je pripomoček za varnejšo, verjetnejšo dosego cilja. Molitvena naveza svetega Jakoba pri Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji pa je skupina, ki je povezana preko kratke molitve vsakega člana enkrat tedensko v zavetju samote vsakega od nas. Deluje od februarja in medse vabi tudi nove člane. Ni potrebno, da so člani Društva, potrebna je le pripravljenost podariti svoj čas in molitev za dober cilj.

Naveza deluje tako, da vsak mesec molimo za določen namen, za katere smo se za vse leto vnaprej dogovorili. Vsak molilec ima svoj dan v tednu, ko moli v ta namen, pa tudi določeno, vedno isto desetko rožnega venca. Moli lahko kadarkoli ta dan in kjerkoli. Molitvi pridružimo tudi posebne prošnje, ki nam jih kdo izrazi. Če potrebujete tovrstno podporo v osebnih stiskah, vabljeni, da nam to sporočite. Po mesecu in pol delovanja šteje skupina že sedemnajst članov, veseli pa bomo vsakega novega.  Pišite na naslov: marjetica.skrlec@gmail.com.

»Ničesar ni, kar bi bilo toliko vredno kakor molitev;

molitev stori, da to, kar je nemogoče, postane mogoče,

in lahko to, kar je težko.«

(sv. Janez Zlatousti)

Lepo je, da imamo v krogu Društva prijateljev poti svetega Jakoba tudi duhovnega vodjo. In to takšnega, ki razume, kako dobro je romati, saj svoj prosti čas, ko ga le količkaj ima, tudi sam posveča gibanju. Maratonec je in tudi Jakobov romar, pešec in kolesar. Sam nam je na kratko opisal svojo življenjsko in poklicno pot:

Odraščal je v župniji sv. Frančiška Ksaverija v vasi Lozice v Vipavski dolini, kjer je skladatelj in duhovnik Stanko Premrl napisal glasbo za slovensko himno in kjer poteka Primorska veja Jakobove poti. Šolanje ga je vodilo v bližnji Podnanos, Vipavo, Postojno in naprej v Ljubljano, kjer se je srečal z jezuiti in leta 1999 v Mariboru vstopil v njihov noviciat. Tako kot jezuitski ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski, tudi p. Miran zelo rad roma. Že v noviciatu je z jezuitskim sobratom poromal iz Maribora na Sveto Goro pri Novi Gorici.

Po končanem noviciatu je bil poslan v Rim in potem na Irsko. Leta 2006 je prejel duhovniško posvečenje in se vrnil v Slovenijo, kjer je bil kaplan v župniji Ljubljana Dravlje. Od tu ga je pot vodila v Združene države Amerike in Čile, nakar se je spet vrnil v Slovenijo, kjer se je v Mariboru ukvarjal s študenti. Leta 2014 je opravil zadnje zaobljube in postal župnik župnije Ljubljana Dravlje. Po šestletnem župnikovanju ga je jezuitski vrhovni predstojnik p. Arturo Sosa imenoval za provinciala slovenskih jezuitov.

Živi v Ljubljani v Dravljah, kjer je sedež Slovenske province Družbe Jezusove. Pater Miran je večni romar in rad roma v družbi dobrih ljudi, ko mu seveda dopušča čas. Podal se je že na španski Camino tako peš kot s kolesom, včasih pa si obuje tudi tekaške copate in steče kakšen maraton ali gorski tek.

Glas in razmišljanja p. Mirana pa lahko slišite na posnetku nedavnega intervjuja:

https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174759141?s=radio

Miranu želimo, naj ga tako pri poslanstvu vodenja slovenske jezuitske skupnosti kot pri duhovnem spremljanju našega društva in Molitvene naveze vodi Sveti Duh; na poteh, še posebej romarskih, pa bo imel spremstvo, ki se ga ne brani nihče – našega  zavetnika, svetega Jakoba.

Dragi Jakobovi romarji!

Obstaja pripoved o kraju z imenom Muxia na severozahodni obali Atlantika. Pred skoraj dvema tisočletjema je tu deloval apostol Jakob Starejši, prav ta sveti Jakob, po katerega poteh hodimo tudi v Sloveniji. Oznanjal je Kristusov nauk med prebivalci Galicije in ne, ni mu šlo dobro. Njegovo oznanilo ni bilo sprejeto s širokimi rokami, ni bil deležen ne razumevanja ne sodelovanja. Polotilo se ga je malodušje in ni več verjel, da ima njegovo dobronamerno prizadevanje smisel.
Takrat naj bi ga na ladji obiskala Marija, ki ga je prišla potolažit. Njen obisk mu je vrnil vero v to, da bo delo, ki ga opravlja, rodilo sad, tudi če trenutno tega ne čuti. Skala, za katero danes pravijo, da je ostanek Marijine ladje, pa tudi prekrasna cerkev “Marije na ladji” sta današnji priči, da je ta zgodba več kot le zgodba. In ne le onidve. Vemo, da je sveti Jakob svoje poslanstvo nadaljeval zanosno do mučeniške smrti za Jezusa. Krščanstvo je v tem delu Evrope živo in tesno prepleteno z romarskimi potmi. “Evropa je nastala na poteh v Santiago”, piše na tlaku sredi Jakobovega mesta.
Smo v času nenehnih sprememb, obenem pa ujeti v stanje, ko ne moremo predvidevati in načrtovati, kakor smo poprej. Veliki teden, ki ga pričenjamo, prinaša najprej Jezusov padec ugleda, njegovo samoto, njegovo razočaranje in strah. Vse to je doživljal, kar doživljamo mi. In vsemu temu se je v trenutkih groze hotel izogniti s prošnjo, naj gre trpljenje mimo njega. “Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti,” je dodal svoji prošnji Očetu.
Vendar je bilo treba pasti, da je lahko vstal. To je tisto ključno sporočilo velike noči. Tako padamo tudi mi v svojih prizadevanjih in odnosih, prepričani, da želimo dobro. Vsi, ki smo in bomo romali po Jakobovih poteh, smo si edini v tem, da je Pot tudi cilj, kakor je rekel nedavno preminuli veliki romar. Zato, ker je težka in obenem lepa, saj se z vsakim korakom ali obratom kolesa trudimo še bolj in pri tem rastemo v trdnejše ljudi. Romanje, pa naj bo peš, s kolesom ali kako drugače, ali še v pričakovanju in mislih, je lepo zato, ker vemo, da bomo na cilju želi sadove Poti: hvaležnost, pogum in veselje. Veselje tudi do tega, da bi romali ponovno, spet in spet. In da bi to navdušenje prenašali na druge, nove romarje.
Potem ni več tako pomembno, na kakšen način se združujemo in kako se imenujemo. Pomembno je vršiti to poslanstvo v medsebojnem spoštovanju. Odrešenik je vstal za vse, veselimo se! Naj to mogočno moč in pomoč občuti vsak od nas takrat, ko je njegov veliki petek. Takrat, ko je najbolj sam, na poti, ki se ji reče življenje.

Odrešenik je vstal!

ALELUJA, ULTREYA!

BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!