- septembra smo se iz Razdrtega po položni poti povzpeli do cerkvice sv. Hieronima na pobočju Nanosa, kjer smo ob 12. uri prisostvovali tako imenovani postojnski maši. Prišlo je zelo veliko ljudi z različnih koncev, saj k sv. Hieronimu vodi kar nekaj poti. Pri maši smo lahko prisluhnili čudovitemu petju mladih pevcev, ki je bilo spremljano z glasbili. Človek bi kar zaplesal zraven, res veselo in praznično vzdušje. Po maši in klepetu z znanci in prijatelji, ki smo jih tam srečali, smo šli še malo v hrib, do antenskega sistema (Pleša, 1262m) in do Vojkove koče v neposredni bližini, ki je trenutno zaprta, saj jo obnavljajo. Pot smo nadaljevali po grebenu, en del po poti, ki so jo v času prve svetovne vojne delali vojni ujetniki za potrebe oskrbe na fronti. Gradnjo so kasneje opustili, saj se je fronta oblikovala drugje. Mimo lepo obnovljene cerkvice sv. Brica (po nekaterih zapisih tudi sveti Brikcij) (956 m) smo spustili v Strane. Strane so nam poznane z Jakobove poti. Tu rasteta ob cerkvi sv. Križa dve tisi, starejša je poimenovana »Hieronimova tisa«. Njena višina presega 13 metrov, obseg pa 420 cm. Po nekaterih navedbah naj bi bila stara več kot 500 let. Legenda pravi, da je pod njo pridigal sveti Hieronim (glede na starost verjetno pod drevesom, ki je stalo tu pred tiso), pa tudi sveta brata Ciril in Metod, ko sta leta 865 potovala v Rim.
Hvala Evi in Franciju Čeču, ki sta nas na tej poti vodila in nam omogočila preživeti lep in poln dan. Izvedeli in videli smo veliko novega, se sprostili in zabavali. Domov smo šli bogatejši.
Pa še nekaj zanimivosti:
V Sloveniji imamo devet cerkva, ki so posvečene sv. Hieronimu, najbolj znana je ta na Nanosu.
Cerkev Sv. Hieronima, ki je že od nekdaj božjepotna, je najbolj oddaljena podružnica šembijske župnije. Leži pod Grmado, na nadmorski višini 1018 m. Zaradi svoje lege je lepo vidna daleč po Vipavskem, Krasu in tudi z morja. Glede njene postavitve obstaja več izročil oz. legend, kaj je res, pa ni poznano. Cerkev oz. kapela sv. Hieronima je v arhivskih listinah prvič omenjena l. 1360. Sedanjo obliko in velikost je cerkev najverjetneje dobila ob koncu 16. oziroma v prvi četrtini 17. stoletja. Arhivske listine izpričujejo, da je bila cerkev posvečena 15. septembra 1624. Nekdaj je imela cerkev tri bogate kamnite oltarje iz lepega marmorja, ki pa se razen glavnega oltarja niso ohranili. Svojemu namenu je cerkev služila do druge svetovne vojne in še nekaj let kasneje, dokler ni bila opuščena. V letih 1984–85 so se začela prva dela za njeno obnovo. Temeljita obnovitvena dela pa so potekala v letih 1988–90. Cerkev je dokaj skromno opremljena, na steni je slika svetega Hieronima, na južni strani pa je slika Device Marije, obe sta delo slikarja Tomaža Perka. Ponovno je bila posvečena 16. septembra 1990. Cerkev je kmalu po obnovi postala priljubljena točka daleč naokrog in jo obiskujejo tako romarji, planinci in popotniki.
Leta 1994 je Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije postavilo kamnito spominsko ploščo svojemu zavetniku sv. Hieronimu pod korom na zahodni steni cerkve.
Sv. Hieronim velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Najbolj znan je po latinskem prevodu Svetega pisma, ki je kasneje postal znan pod imenom Vulgata (ljudska). Cerkev ga je razglasila za standard in ga vsesplošno uporabljala vse do drugega vatikanskega koncila, torej več kot 1500 let. Rodil se je leta 345 v mestu Stridon, ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku Reka–Trst–Postojna.
Študiral je v Milanu in Rimu, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. Papež Damaz I. ga je povabil v Rim za tajnika in svetovalca. Leta 379 so ga posvetili v duhovnika. Leta 384 je odšel v Betlehem, kjer je ostal do svoje smrti. Njegove posmrtne ostanke so v 13. stoletju zaradi turške nevarnosti prepeljali v Rim in jih pokopali v Baziliki Marije Snežne, kjer se nahajajo še danes. Je zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev, znanstvenih ustanov, asketov, Dalmacije in mesta Lyon. Je tudi priprošnjik proti očesnim boleznim.
Med 23. in 26. oktobrom 2019 je v Ljubljani v okviru Hieronimovega leta (ob 1600-letnici smrti) potekal simpozij Hieronymus noster (Naš Hieronim). To je bil največji simpozij o svetem Hieronimu na svetu do tedaj. Na njem se je zvrstilo več kot 100 predavateljev iz 18. držav, ki so iz različnih vidikov zgodovine, arheologije, teologije, patristike, klasične filologije in eksegeze osvetlili Hieronimov lik. Simpozij so na pobudo Rafka Valenčiča organizirali Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Teološka fakulteta in Filozofska fakulteta ter tuje univerze in ustanove.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 25. julija 2020 svetega Hieronima imenovala za zavetnika Škofije Koper, kar se je zgodilo na pobudo škofije. Slovesna razglasitev je bila 26. septembra v koprski stolnici.
Antene na Nanosu stojijo na enem izmed Nanosovih vrhov – Pleša, 1262 m.
Začetek oddajanja sega v leto 1955 in sicer to velja za slovenski radijski UKV program, za TV program pa v leto 1957. Leta 1969 se je zaradi močnih sunkov burje (do 240 km /h) del antenskega stolpa podrl. Barvni program je redno oddajan od leta 1971.
V desetdnevni vojni leta 1991 je oddajni center Nanos doživel dva letalska napada. Delno je bil uničen, a kmalu obnovljen. Decembra 2010 je RTV SLO začela oddajati TV-programe v digitalni tehnologiji DVB T. Oddajni center Nanos je sedaj edini center, kjer je ostala še večina analognih oddajnikov. Prav s tem namenom, so 6. 7. 2014 na Nanosu odprli Muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike, kjer so vam na voljo analogni oddajniki, da si jih pod strokovnim vodstvom zaposlenih tudi ogledate. To je edina tovrstna zbirka tehnične dediščine v Sloveniji, ki je na voljo na ogled širši javnosti. Trenutno si je zbirko možno ogledati po predhodnem dogovoru s Turističnim društvom Podnanos.
Cerkev svetega Brica (po nekaterih zapisih tudi sveti Brikcij) se nahaja na jugovzhodni strani nanoške planote, južno od Suhega vrha, pod pobočji Votle stene. Je ena izmed osmih cerkva v Sloveniji, ki so posvečene temu svetniku. Ta podružnična cerkev je bila prvič omenjena okrog leta 1665. Leta 1851 je bila porušena, nato pa so okrog 1888 dokončali novo cerkev. Danes je cerkev sredi gozda lepo urejena.
Sveti Bric je zavetnik pred snežnimi in zemeljskimi plazovi, kakor tudi drugimi naravnimi nesrečami, na primer povodnjimi in strelami.
Sveti Brikcij Tourški je bil krščanski škof, spokornik in svetnik, ki je živel v letih od okrog leta 370 n. št., do leta 444. Brikcij je bil četrti škof v Toursu (Francija) in je nasledil sv. Martina leta 397. Brikcij naj bi bil sirota in je postal Martinov učenec. Bil je precej živahnega in težavnega temperamenta. Ko je Martin umrl, ga je Brikcij nasledil kot škof, vendar so ga zaradi številnih posvetnih grehov za sedem let izgnali v Rim. Ko se je vrnil, je bil povsem spreobrnjen in je kot škof služil s tako predanostjo in ponižnostjo, da so ga že ob njegovi smrti razglasili za svetnika.
Besedilo in slike: Andreja Grahek
