“Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani” oz. po prekmursko-Štajerski veji
Misel Rainerja Marie Rilkeja je ravno pravšnja za našo prehojeno pot. V ponedeljek, 11. septembra, smo v Poljčanah (železniška postaja) začeli našo dobrih 170 km dolgo pot do Ljubljane. To je bilo nadaljevanje poti, ki smo jo 11. aprila začeli v Kobilju na madžarski meji in takrat po štirih dneh končali v Studenicah / Poljčanah.
Jesensko nadaljevanje je bilo planirano že v začetku, a dolgo časa nismo vedeli, ali bomo lahko šli na pot ali ne, saj so hude vremenske ujme v juliju in avgustu (neurja, vetrolomi, poplave) prizadele tudi območja, kjer vodi naša Jakobova pot. A so se razmere na terenu do sedaj toliko uredile in stabilizirale, da je bilo romanje možno, saj je pot skoraj normalno prehodna. In smo šli, pet peš romarjev in dve romarki kolesarki, ki smo se srečevali na določenih vmesnih točkah in na krajih prenočevanja. Poleg samega romanja smo mimogrede preverili tudi prehodnost poti, naredili obstoječe oznake bolj vidne (potrgali bršljan, odlomili kako vejo) in dodali nekaj novih nalepk (školjke, puščice). Pot je drugače zelo dobro označena.
Prvi dan je bil naš cilj Vojnik. Kar dolga pot za prvi dan, a glave in noge so zmogle brez težav. Prehodili smo skoraj 35 km, prenočevali pa smo v Hostlu, ki stoji takoj ob poti, v centru mesta. Naslednji dan nas je pot vodila preko Konjskega in Hrenove v gozd, kjer smo doživeli največji izziv na poti, saj je v gozdu podrlo precej dreves, ki jih še niso uspeli pospraviti. Prehod je sicer možen, saj so domačini z roza sprejem označili, kje se najlažje pride skozi. Potrebno je malce plezanja, skakanja ali plazenja pod vejami. Namesto 10 minut smo porabili dobre pol ure in dobro mero iznajdljivosti. Spravilo lesa na tem mestu pa že poteka. Podrtih je tudi nekaj dreves s puščicami in markacijami, kar pomeni, da bo spomladi potrebno iti na teren z ekipo za označevanje in na novo pobarvati oznake. Na Riglju (536m) smo si kar oddahnili, saj je bilo najhuje res za nami. V Polzeli smo si privoščili daljši postanek, oskrbeli smo se s hrano za naslednji dan in podaljšali pot še do Preserij pred Braslovčami, kjer smo prenočevali v mobilnih hiškah, v mirnem okolju, takoj ob poti. Ob prečkanju Savinje smo imeli priložnost videti, kaj lahko naredi divja voda, saj je spodnesla utrjeni breg in tudi del poti ob reki. Na srečo ni odnesla poti tam, kjer vodi Jakobova pot in je prehod normalen. Tudi ta dan smo prehodili več kot 30 km.
Tretji dan so sledile Braslovče in nato Vransko, kjer smo se oskrbeli s hrano za cel dan in še za zajtrk naslednji dan, saj oskrbnih možnosti na tem delu poti kasneje ni bilo. Sledil je vzpon v gozdu in prehod v Tuhinjsko dolino. Neokrnjena narava, mir in lepi razgledi. Na poti ni bilo nobenih ovir. Spali smo v Špitaliču, sicer malo odmaknjenem od poti (cca 1,5 km), a ne preveč. Tu je od letos nova možnost prenočevanja v prenovljeni hiški in bo marsikomu prišla prav.
Novo jutro je prineslo rahel dežek. Pod pelerinami nam je bilo zelo toplo in na srečo smo jih lahko kmalu odložili. Na Gori, pri sv. Miklavžu, smo srečali skrbnika koče, ki nam je razkazal notranjost stare hiške, v kateri je do leta 1999 še živela ena gospa. Pot nas je nato vodila naprej so Snovika, v vasi Znojile pa smo pod streho neke hiše prevedrili nevihto. Vse do vasi Markovo je bila pot brez posebnosti. V vasi Hrib pri Kamniku pa je pot odnesel / zasul zemeljski plaz, na razdalji cca 30 metrov, tam so 3 plazišča. Trenutno že potekajo dela za sanacijo. Prehod je sicer možen, naokoli, malo se je treba znajti. Do Kamnika pa potem spet vse običajno.
Zadnji dan nas je čakala dolga pot do Ljubljane. Po predhodnem nasvetu romarke Monike Podjed, smo šli v Tunjice po cesti (ves čas je pločnik), saj je prehod preko hriba zaradi podrtega drevja nemogoč.
Od Tunjic proti Komendi je v gozdu tudi podrlo drevesa, vendar je prehod možen brez večjih telovadnih spretnosti. Domačini so že naredili veliko dela. Na tem delu je dodatna ovira plaz, ki je odnesel del poti, vendar je prehod še vedno možen. Pot ni zaprta.
V Vikrčah pa brvi preko Save, ki je vodila v Medno, ni več in je potrebno iti po svoje, po navigaciji kar naravnost dalje, v Tacen, mimo gostilne Pri Koširju, tam prečkati Savo, in nato iti v Stanežiče po lokalnih ulicah in poteh (Marinovševa cesta, Taborska cesta). Malo pred podhodom za prečkanje ceste se srečamo s potjo iz Mednega. Nato spet sledimo našim puščicam.
Od Vikrč, vhod na brv, do Tacna in nato do Stanežič, sv. Jakob, je cca 4,5 km. Pot se torej podaljša za približno 2km. Ne morete se izgubiti.
Pot iz Stanežič v Ljubljano je prehodna, 2x se je potrebno malce znajti in zaobiti podrto drevje. Osvežitev nekaterih puščic na drevesih je priporočljiva.
Mi smo se imeli zelo lepo in smo srečno prispeli v Ljubljano. Ob poti smo srečali veliko prijaznih ljudi, ki so nam popestrili pot z okrepčili in prijaznim pogovorom. Imeli smo čas opazovati naravo okoli sebe, ki se že barva jesensko, nekaj njenih darov pa smo bili tudi deležni z zapuščenih dreves ob poti. So pa vidne tudi posledice toče, predvsem v vinogradih in na koruzi, kar žalosti vse pridelovalce, saj imajo letos precej manjši pridelek. Imeli smo čas za hojo v tišini, ko se je vsak zase ukvarjal s svojimi mislimi in imeli smo čas za druženje in smeh. Ob zaključku poti smo bili soglasni, da si želimo še kam oditi skupaj.
Če se boste odločili za romanje po tem delu poti, računajte na to, da se je potrebno na določenih mestih znajti in improvizirati. Srečno!
Besedilo in fotografije: Andreja Grahek
