Kategorija: Dogodki

Prvo majniško soboto nas je pot popeljala na obisk k najzahodnejši cerkvi svetega Jakoba v Sloveniji, svetemu Jakobu nad Debenjem. V resnici pa smo si ogledali tudi župnijsko cerkev v Ligu in si ogledali vse njene podružnice.

Romarska cerkev Marijino Celje (po prenosu podobe iz Mariazell v cerkev sv. Zenona in povečanju cerkve v Ligu) kraljuje nad krajem in nudi prelepe razglede v zunanjosti in presenetljivo pa tudi sporočilno bogastvo v notranjosti. O cerkvi nam je pripovedovala Metoda, zadnji v vasi rojeni otrok (vsi mlajši so rojeni v porodnišnici).  Cerkev sv. Kancijana  v Britofu nas je očarala z prelepo kopijo  krilnega oltarja svetega Kancijana (original hrani Narodni muzej) in obnovljenim glavnim baročnim oltarjem, ki je eden najlepših te vrste. V Britofu smo se približali meji z Italijo in mejni reki Idriji. V Zapotoku smo s pesmijo počastili svetega nadangela Gabrijela in se nato povzpeli do cerkve sv. Jakoba nad Debenjem. Obisk cerkve, uživanje v najlepšem razgledu na poti in malo daljši počitek so nas doleteli ravno ob pravem času. Zadnji obisk smo namenili cerkvi sv.  Genderce (sv. Jedrt) pod vrhom Korade in pot zaključili (in dodobra zalili po vročem dnevu) pri planinski koči na Koradi.

Župnijski cerkvi v Ligu so prizanesle tako Jožefinske reforme kot obe svetovni vojni. Župljani župnije Lig se radi pohvalijo, da so imeli zelo dobre župnike, ki so lepo skrbeli tako za cerkev kot za župnijo. Med drugim je nekaj let tu župnikoval tudi znameniti Otmar Črnilogar, prevajalec svetega pisma in človek mnogih talentov. 

Po dolgih letih demografske suše se Lig postavlja na noge. Administrativno določena meja je vas po drugi svetovni vojni odrezala od tradicionalnega zaledja – okolice Čedada. To je povzročilo izseljevanje in umiranje vasi. A danes vas znova oživlja otroški živžav.  Krajani in občina Kanal obnavljajo župnišče, ki naj bi postalo nastanitveni objekt za romarje in pohodnike na Poti treh svetišč: Sveta Gora, Marijino Celje in Stara Gora in za druge obiskovalce, ki se želijo oddahniti daleč stran od mestnega vrveža. Smerokaze na tej poti smo srečevali tudi mi in prehodili del te označene poti.  

Naužili smo se naravnih in duhovnih lepot, spremljalo nas je dehteče pomladno cvetje in ptičje petje, zvesti romarski prijatelji, užili smo gostoljublje organizatorjev, obujali spomine na življenje v teh obmejnih krajih v družbi Marije, ki je vse organizirala, njene devetdesetlene mame in sestre Marte, ki nas je pogostila pred odhodom na pot, ter  Miroslava, ki nas je vso pot vodil tudi po poteh, ki jih poznajo samo domačini.  Le poredko imamo priložnost na naših romanjih vstopiti prav v vse cerkve, ki jih srečamo na poti.   Tokrat se je Marija res potrudila. Za zadnje tri od petih obiskanih so ji dan prej skrbniki zaupali ključe.

Hvala Bogu, sv. Jakobu in vsem omenjenim, ki ste nam pripravili tako čudovito romanje.  

Slike: Irena Nakić

[Show slideshow]

V EMAVS

Velikonočni ponedeljek je po tradiciji dan, ko “se gre v Emavs”, torej na pot  ali na obisk. Tudi člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo storili tako. Izbrali smo si mehkobo Dolenjske in prehodili pot med Gabrom in Ivančno Gorico tako, da smo spotoma v gozdu v Gombišču obiskali pred natanko desetletjem s strani Društva obnovljen kriŽ. Na 20 km dolgi poti nas je spremljala pomlad.

Ker smo pot začeli z mašo v Velikem Gabru, nam je v mislih odzvanjala misel iz prebranega psalma:” Gospod, Ti si delež moje dediščine.”  PreD mašo nam je Marjeta RIgler prebirala pesmi našega mladega svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta, ki je bil doma iz teh krajev. Pesmi in zgled neomajne vere, njegova dediščina za nas.

Današnjih 20 km smo hodili po lepi pokrajini, del tudi po dolenjski veji Jakobove poti. Tudi vse to je, kakor naša vera, delež naše skupne dediščine.

Ni samo po sebi umevno, da živimo v tako lepi deželi in da bodo v njej živeli tudi naši nasledniki.

Osrednji dogodek našega romanja je bila molitev ob križu sredi gozda v Gombišču. Mineva namreč desetletje, odkar se je Hinko Benda s člani Društva zavzel za ponovno postavitev podrtega križa na istem mestu. Kar nekaj poizvedovanja je bilo potrebnega, da je naletel na krajana, ki je še vedel povedati, da je bil križ postavljen pred približno poldrugim desetletjem na mestu, kjer je v takratno apneno jamo po nesreči padel moški in umrl. Zmolili smo za vero v vstalega Kristusa, za vero v to, da smrt ni konec in je naše življenje le Pot.

V zvezi s tem je bila pri maši omenjena še ena zanimivost. V Antiohiji so sprva prve kristjane imenovali drugače: rekli so jim “pripadniki Poti”, pri čemer je Pot pomenila vero.

Tako so se danes pomembne besede prepletale z našimi koraki in dan bo ostal v spominu – naši mali osebni, pa tudi društveni dediščini. Delimo jo z drugimi na naših poteh!

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec

[Show slideshow]

Z Rakovnika na Žalostno goro nad Preserjem

Zjutraj smo se dobili pri cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, kjer nam je pri kapelici lurške Marije g. Alojzij Snoj podelil blagoslov. Poleg tega nam je nekaj malega povedal tudi o zgodovini samostana in bratov Salezijancev na tem območju. Nato pa smo kar strumno stopili proti Črni vasi, kjer smo imeli priložnost vstopiti in si ogledati cerkev sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937–39.

Pot nas je nato vodila po ravnih poteh ljubljanskega barja, kjer so nas še vedno spremljale meglice, kar pa ni bilo moteče. Nekako se takšno vreme barju prav prilega.

V vasi Jezero se nam je pridružilo še nekaj članov, pri Gostilnici pa smo imeli malce daljši postanek za kavo in srečanje z našo članico Tanjo in njenim možem Dragom, ki sta nam prinesla malico in pijačo, da smo se pošteno okrepčali in tudi naklepetali. Po tej prijetni pavzi smo se podali v gozd in se v tišini povzpeli na sveto Ano, 484 nm, od koder smo imeli lep razgled na Barje, in okoliške hribčke. Nismo se dolgo zadrževali, spustili smo se proti cerkvi sv. Jožefa na sosednjem hribu. Na tej poti sta se nam pridružila še dva člana. Pri cerkvi sv. Jožefa nas je pričakal ključar in nam razkazal cerkev, ki jo trenutno obnavljajo. Notranjost je čudovita, lepo ohranjena, glavni oltar je izrezljan kot čipka. Sledila sta le še manjši spust in rahel vzpon na Žalostno goro, kjer nas je cerkev Žalostne Matere Božje pričakala vsa s soncem obsijana. Tu je že bilo tudi veliko ostalih romarjev, ki so prišli od vsepovsod, med njimi tudi naši člani. Dve članici sta priromali peš iz Logatca, od cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu, mimo izvirov reke Ljubljanice, Verda, preko Bistre, Borovnice in po stari železniški progi do cilja. Čas pred začetkom križevega pota smo izkoristili za druženje, pogovor in ogled cerkve, katere notranjost je izredno lepa. Po maši smo naredili še skupinski posnetek in se kar hitro odpravili vsak v svojo smer, saj nas je hladen veter pošteno nabril.

Hvala za lep dan.

Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

[Show slideshow]

SVETI DUH-DAJ MI SANJE, DAJ MI ŽELJO, DA BOM DELAL DOBRO ZA TA SVET, DA SE NE BOM NIKOLI NAVELIČAL BLIŽNJIM DELATI DOBRO, NAJ NE PRENEHA ŽELJA, DA BI TA SVET ZAPUSTIL BOLJŠEGA, KOT SEM GA NAŠEL.

Četrti dan romanja bomo preživeli v SCHIU. Imeli bomo čudovito, doživeto kontemplativno premišljevanje o Marijini brezmejni ljubezni. Že pred zajtrkom smo pospravili sobo, ki nas je tri noči družila tudi v spanju in sanjah. Mesto SCHIO je provinca Vicenze, ima 39000 prebivalcev in veliko Božjega blagoslova. O sveti JOZEFINI BAKHITI smo v preteklih dneh slišali, kako je vse svoje trpljenje sprejela in je zavetnica in priprošnjica za milost Božjo vseh zatiranih in trpečih. Povzpeli smo se do cerkve DEVICE MARIJE LJUBEZNI, kjer se je od 25.3.1985 do 15.8. 2004 pogovarjala z RENATOM BARONOM – najprej v cerkvi sv. MARTINA, ki je sedaj v zasebni lasti. Ob 8.30 uri smo obhajali sveto mašo, sveto obhajilo smo prejeli pod podobo kruha in vina – JEZUSOVEGA telesa in krvi. Pridružil se nam je gospod Miha Trpin, ki nam je prevajal pričevanja o čudežih, ki so se dogajala na tem kraju. Devica Marija je pokazala Renatu Nazareško hišico, kjer je živela sveta družina, pokazala mu je vice, kjer se duše prečiščujejo za prehod v Nebeški raj. Pokazala mu je obraze več mož s prošnjo, da jih povabi k oznanjevanju svetosti. Povedla ga je je v votlino na BETLEHEMSKIH POLJANAH, kjer se je rodil JEZUS in na kraj, kjer je vstal od mrtvih. Na hribu nad cerkvijo so po Renatovih navodilih vse počistili, zasadili veliko rož in cvetličnih grmov, ki blagodejno vplivajo na ljudi, ki hodijo po tem kraju. Zgradili so tudi vse zgradbe, ki jih je Renato videl in občutil, ko je poslušal prošnje in navodila device Marije. Renato se je rodil leta 1932, leta 1962 se je poročil z MARGERITO MENIN. Na drugem hribu je zgrajen KRIŽEV POT. V premišljevanju Jezusovega trpljenja smo ga prehodili do vrha, kjer nas je pričakal velik kip Marije, kot jo je Renato videl v njenih prikazovanjih. Pred povratkom domov smo obiskali njegovo vdovo, ki živi v hiši, kjer sta s pokojnim možem doživljala številne milosti. Podarila nam je relikvijo Jezusovih solz, ko je kipec novorojenca, ki so ga dobili iz Betlehema, jokal in je bila vata, na kateri je ležal, strokovno komisijsko pregledana Potrjeno je bilo, da je resnično prepojena s človeškimi slanimi solzami. Kipec deteta Jezusa je v cerkvi MATERE BOŽJE – KRALJICE LJUBEZNI. Vseh 166 prikazovanj z naročili je opisanih v v knjigi z naslovom MARIJA KLIČE, ki jo je iz Italijanščine prevedel Miha Trpin. Prikazovanja so se po Renatovi smrti ,končala, vendar na vsakem koraku v tem velikem kompleksu čutimo Njeno prisotnost. V času Renatovega življenja se je večkrat širil prijeten vonj – okrog Nazareške hišice, kjer je mama Marija pripravljala hrano, v cerkvi, v Renatovi hiši… Če imamo vero vsaj kot gorčično zrno, bomo tudi mi čutili in doživeli delček Njene blažene navzočnosti. Ko smo »pospravili« že drugo škatlo dobrot, ki nam jih je prinesel Miha, smo se ob prižigu prvih zvezd na nebu varno odpeljali proti domu. Hvala ti, Stvarnik za štiri doživete dneve, hvala ti, Marija za Tvoje varstvo, hvala ti, Jezus, že kot dojenček si jokal zaradi naših grehov, hvala vama, Igor in Beatrika, da sta naša vodnika, iskrena hvala ti, Bojan, da nas tako varno voziš, iskrena hvala Bojanovi soprogi, da ga v tem plemenitem delu podpira.

DA, MARIJA, ŽELIM TE POSLUŠATI. POMAGAJ MI, DA UDEJANIM TVOJ NAUK, IZROČAM SE V TVOJE ROKE. VODI ME, USMIRJAJ ME,POMAGAJ MI, DA POSTANEM NATANČNO TAK, KAKRŠNEGA SI ME ŽELIŠ, MATI.(prevod iz Italijanskega izvirnika—Miha Trpin) Darinka

Foto: Igor

Povezave:

Kratek opis zgodovine in marijinega prikazovanja v Schiu

Osnovni poudarki poti spreobrnjenja

Marijina sporočila

Montegalda – Vicenza

NE HODI PO SHOJENI POTI, HODI TAM, KJER NI POTI IN PUSTI SLEDI…