Kategorija: Dogodki

Padova – Montegalda

NE HODI PRED MENOJ, NE BOM TI SLEDIL, NE HODI ZA MENOJ, NE BOM VODIL. HODI OB MENI, RAMA TI BOM, SKUPAJ BOVA ZMOGLA.

Vsi spimo, spimo…- morali bi se že pakirati v kombi, da nas odpelje v cerkev, kajti sveta maša se prične ob 6.55, mi pa ob 6.25 šele odpiramo oči. Potem gre pa vse s svetlobno hitrostjo – v 10-tih minutah smo vsi “postrojeni”- tako hitro pa se še v življenju nisem odpravila. Čeprav mašo zamudimo za 10 minut, je vseeno veljalo. V cerkvi je bilo prijetno toplo, samo evangelija pa nisem znala prevesti. Ob 7.45 se že peljemo proti Padovi, na levi strani se vidijo DOLOMITI, vrhove imajo pobeljene s snegom. Tudi v Italiji je avtocesta ograjena s protihrupnimi ograjami. Tu ni tako velikih njiv, kot smo jih videvali v Benečiji – so pa posejane s koruzo, ki še ni vzklila, pšenica se lepo zeleni, vinogradi bodo jeseni rodili sladko grozdje, pa tovarne so vmes – vse je pomešano v prijetno celoto. Ob 9 uri smo pri Baziliki sv. Antona v Padovi. V kavarnici si privoščimo zajtrk – brioš in napitek, kar nam da moč za dan, ki je pred nami. V cerkvi se poklonimo svetnikom, predvsem pa sv. Antonu, ki je priprošnjik, da najdemo izgubljene in založene predmete. Nedaleč naprej v mestu je cerkev, sv. Leopolda Mandiča, kjer se poklonimo pred njegovimi svetimi relikvijami. Bil je velik spovednik, pred njegovo spovednico so bile vedno dolge vrste spovedancev. Po postavi je bil majhen, po svetosti pa velik. Sedaj je priprošnjik za ozdravljenje rakavih bolnikov. Ob 11. uri, ko imamo tudi nekaj pobožnih spominkov v nahrbtniku, pričnemo hoditi po prijetni poti ob reki Pad. Kot vijuga reka, tako tudi naša pot, kajti na vsakem ovinku tudi ne morejo zgraditi mostu. Po molitvi ANGELOVEGA ČAŠČENJA, na kar nas opozori zvonjenje iz oddaljene cerkve, nas sonček tako razvaja, da hodimo v majicah s kratkimi rokavi. Veliko sprehajalcev in kolesarjev je na poti – slednji vozijo kot “snete sekire”, ne vem, kam se jim tako mudi. Gorje, če se ne umaknemo , kajti če bi nas zadeli, bi se oba skotalila z nasipa dol v pšenico, ali na zorano njivo. Malo smo že lačni, zato praznimo zaloge hrane s svojih malhic. Pot je primerna za molitev rožnega venca, zadnje prošnje in zahvale izrečemo na mostu čez reko Pad. Morda so nas pa ribe poslušale. Ko je sv. Anton prišel v Padovo ljudje niso hoteli poslušat njegovih pridig, zato je šel k vodi in pridigal ribam. Mogočna cerkev sv. Martina ob poti je zaprta, pa tudi v graščini san. Martin ni nobenega graščaka doma. Romanje zaključimo ob 18.uri, v Schiu, kjer nas čaka okusna večerja. Okrog mene že vsi sanjajo svoj zlati sen. Na steni nad mojim pogradom je slika našega odrešenika Jezusa Kristusa. Varuje nas vse, čeprav je slučajno ta postelja, kjer spim jaz pod njegovo sliko.

ČE HOČEŠ BITI SPOŠTOVAN IN, ČE HOČEŠ, DA TE SLIŠIJO, SE NIKDAR NE BOJ BITI TI. LJUBEZEN BO TVOJA VEZ Z DRUGIMI…..(Pedro Opeka)  Darinka

Foto: Igor

“NA JAKOVLJE JE TU JAKO FINO,”

je rekel g. župnik Gregor v Banji Loki. Tako je po belokranjsko povedal, da je na god svetega Jakoba okoli cerkve s tem imenom prav lepo. Prav lepo pa je bil preživet tudi današnji dan na jugu naše domovine, kamor smo se člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji odpravili na letošnji občni zbor. Na njem smo se zazrli v minulo leto in ugotovili, da je Društvo dejavno, posluje pozitivno in rastoče. In da je tako tudi zato, ker je vloženega veliko prostovoljnega, srčnega dela. Kar polovica članov nas je bila na tem krasnem romanju. Z ljubljanskega Rakovnika je odpotoval poln avtobus, v Banji Loki so nas pričakali še prijatelji z vseh koncev Slovenije. Po maši smo vzeli pot pod noge v dveh variantah, eni se je reklo blatna in drugi asfaltna. A v resnici sta bili obe prijetni in obe sta vodili do slikovitega gradu Kostel, ki je bil odprt posebej za nas. Tam smo izvedeli, kako prekrasen je bil šele pred stoletji, pa tudi, zakaj imajo tamkajšnje košare dvojno dno in kaj je “kamen za oči metat.” Avtobus nas je nato odpeljal v Radence z naglasom na e, torej tiste belokranjske, kjer se je že prav prilegel golaž, obogaten z gobami in še čim. Ker je bil malo poseben dan, lahko bi mu rekli praznik, smo nato stopili v sosednjo cerkvico sv. Magdalene k slovesnosti blagoslova začetka nastajajoče nove veje slovenskega Camina, belokranjsko – kočevska se bo imenovala. Blagoslovljen je bil tudi orehov kip svetega Jakoba z v vetru plapolajočo brado ter podoba Jezusa na stebru, ki je nagovorila enega od snovalcev poti na njegovem Caminu.

Ob tem smo slišali tri osebna pričevanja, ki so nas ganila. So namreč dokaz, da ima On načrt za vsakega izmed nas. Za nekatere je pot življenja bolj ravna in pričakovano samoumevna, nekaterim pa se zgodi tisto, kar je bilo tako lepo povedano v današnji priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu – da se je treba veseliti, kadar je kdo izgubljen in potem najden. In da je, po drugi strani, treba vedno tudi ceniti, če nam dnevi tečejo brez pretresov, po pričakovanjih. “Ti si vedno ob meni. Kar je moje, je tvoje.”

Se sploh da povedati lepše?

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

[Show slideshow]

Iz mračnih in nevihtnih krajev smo se podali v sončno slovensko primorje. Iz Kopra smo v soncu grizli kolena proti Gažonu in se povzpeli na redko poseljeno planoto med oljčnike in vinograde. Če si se ozrl nazaj, si videl grde sive oblake nad celino, tam na levi pa nas je razveseljevalo modro nebo.  Žlahtno cvetje mandlejvcev in posameznih mimoz so dopolnjevale preproge marjetic in regrata.   Zrak je mešala in hladila burja, za katero vipavci pravijo «en malč vlejče«. V Šaredu nad Izolo nas je čakala cerkvica sv. Jakoba, zgrajena leta 1525, po II. svetovni vojni porušena in obnovljena 2002. Sonce in malica sta nam povrnila moči, Angel Gospodov pa nas je opomnil, da je poldne.

Spustili smo se proti Izoli. Prečkanje dvosmerne ceste je popestril pogled na štiri srne, ki so tudi prečkale cesto malce višje kot mi. In precej hitreje seveda kot mi. Povzpeli smo se na Belveder, ki ne nosi zaman tega imena, saj se od tam ponuja zares prelep pogled na Izolo in cel Tržaški zaliv. V petek se je posebno lepo v daljavi v soncu svetil Gradež. Označena pot nas po slemenski cesti in nato skozi gozd ter mimo oljčnih nasadov pripeljala do znamenitega strunjanskega križa, ki kraljuje nad Mesečevim zalivom – ta velja za eno najlepših in tudi najbolj priljubljenih divjih plaž pri nas. Nad plažo kraljuje  Strunjanski klif, ki  meri do 80 metrov in je največji flišni klif na vzhodnem Jadranu.

Naslednji postanek smo namenili največjemu romarskemu središču v slovenski Istri – strunjanski  Sveti Mariji od Prikazanja. Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V cerkvi so razstavljene  pasijonske jaslice iz Kungote in »Marija čaka na romarje ves dan«, kot je zapisal g. župnik Bojan Ravbar. Zmolili smo križev pot, zapeli in se Bogu zahvalili za lep dan in za prijazne soromarje. 

V petek je javni prevoz namenjen dijakom in študentom. Popoldne se vračajo proti domu, zato je bil prvi avtobus poln in nas je  pustil na postaji v Kopru. Pa smo prav zaradi tega lahko skupaj praznovali še Irenin rojstni dan.

Fotografije Irena Nakić

[Show slideshow]