Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 22. dan

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

PadovaMontegalda

NE HODI PRED MENOJ, NE BOM TI SLEDIL, NE HODI ZA MENOJ, NE BOM VODIL. HODI OB MENI, RAMA TI BOM, SKUPAJ BOVA ZMOGLA.

Vsi spimo, spimo…- morali bi se že pakirati v kombi, da nas odpelje v cerkev, kajti sveta maša se prične ob 6.55, mi pa ob 6.25 šele odpiramo oči. Potem gre pa vse s svetlobno hitrostjo – v 10-tih minutah smo vsi “postrojeni”- tako hitro pa se še v življenju nisem odpravila. Čeprav mašo zamudimo za 10 minut, je vseeno veljalo. V cerkvi je bilo prijetno toplo, samo evangelija pa nisem znala prevesti. Ob 7.45 se že peljemo proti Padovi, na levi strani se vidijo DOLOMITI, vrhove imajo pobeljene s snegom. Tudi v Italiji je avtocesta ograjena s protihrupnimi ograjami. Tu ni tako velikih njiv, kot smo jih videvali v Benečiji – so pa posejane s koruzo, ki še ni vzklila, pšenica se lepo zeleni, vinogradi bodo jeseni rodili sladko grozdje, pa tovarne so vmes – vse je pomešano v prijetno celoto. Ob 9 uri smo pri Baziliki sv. Antona v Padovi. V kavarnici si privoščimo zajtrk – brioš in napitek, kar nam da moč za dan, ki je pred nami. V cerkvi se poklonimo svetnikom, predvsem pa sv. Antonu, ki je priprošnjik, da najdemo izgubljene in založene predmete. Nedaleč naprej v mestu je cerkev, sv. Leopolda Mandiča, kjer se poklonimo pred njegovimi svetimi relikvijami. Bil je velik spovednik, pred njegovo spovednico so bile vedno dolge vrste spovedancev. Po postavi je bil majhen, po svetosti pa velik. Sedaj je priprošnjik za ozdravljenje rakavih bolnikov. Ob 11. uri, ko imamo tudi nekaj pobožnih spominkov v nahrbtniku, pričnemo hoditi po prijetni poti ob reki Pad. Kot vijuga reka, tako tudi naša pot, kajti na vsakem ovinku tudi ne morejo zgraditi mostu. Po molitvi ANGELOVEGA ČAŠČENJA, na kar nas opozori zvonjenje iz oddaljene cerkve, nas sonček tako razvaja, da hodimo v majicah s kratkimi rokavi. Veliko sprehajalcev in kolesarjev je na poti – slednji vozijo kot “snete sekire”, ne vem, kam se jim tako mudi. Gorje, če se ne umaknemo , kajti če bi nas zadeli, bi se oba skotalila z nasipa dol v pšenico, ali na zorano njivo. Malo smo že lačni, zato praznimo zaloge hrane s svojih malhic. Pot je primerna za molitev rožnega venca, zadnje prošnje in zahvale izrečemo na mostu čez reko Pad. Morda so nas pa ribe poslušale. Ko je sv. Anton prišel v Padovo ljudje niso hoteli poslušat njegovih pridig, zato je šel k vodi in pridigal ribam. Mogočna cerkev sv. Martina ob poti je zaprta, pa tudi v graščini san. Martin ni nobenega graščaka doma. Romanje zaključimo ob 18.uri, v Schiu, kjer nas čaka okusna večerja. Okrog mene že vsi sanjajo svoj zlati sen. Na steni nad mojim pogradom je slika našega odrešenika Jezusa Kristusa. Varuje nas vse, čeprav je slučajno ta postelja, kjer spim jaz pod njegovo sliko.

ČE HOČEŠ BITI SPOŠTOVAN IN, ČE HOČEŠ, DA TE SLIŠIJO, SE NIKDAR NE BOJ BITI TI. LJUBEZEN BO TVOJA VEZ Z DRUGIMI…..(Pedro Opeka)  Darinka

Foto: Igor

   

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja