Kategorija: Dogodki

Zadnja etapa Prekmursko-Štajerske veje Jakobove poti med Smlednikom in Stanežičami je spremenjena zaradi poplne zapore visečega mostu čez Savo. V Vikrčah nadaljujemo naravnost po cesti v Tacen. Pri parkirišču za Šmarno goro zavijemo desno čez most. Na Naslednjem večjem križiđču zavijemo desno na Marinovševo cesto in nadaljujemo po Taborski cesti do odcepa za Stanežiče. Ta nas preko železnice  in podhoda pod Šentviško cesto pripelje v Stanežiče.  Zapora bo trajala predvidoma do konca aprila.

S POGLEDOM NAPREJ: OBČNI ZBOR DRUŠTVA PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA V SLOVENIJI

Dan je bil dobro izbran, podprt s soncem. Občni zbor, ta vsakoletni obvezni opravek številnih društev, je naše Društvo najprej opravilo “v praksi”, torej s hojo po prvi etapi gorenjske veje. Zbrala se je približno četrtina članov iz vseh koncev Slovenije. Imeli smo čast prisostvovati blagoslovu novih žigov in skrinjic in, na moje posebno veselje, tudi blagoslovu čisto prave romarske pisarne v središču mesta! Kasneje smo v uradnem delu ugotovili, da Društvo raste, kajti raste tudi navdušenje ljudi za Pot, za Camino, tisti v tujini in za naše, slovenske poti. Ni pomemben razlog, pomembno je, da člani že vemo, kaj te poti dajo posamezniku, zato bomo vse to tudi iz srca privoščili vsakemu, ki se bo kakršnim koli vprašanjem ali željo po spodbudi obračal na nas.

Zame bi bil ta dan sončen, tudi če bi deževalo .

Vabljeni k ogledu njegovih utrinkov: razstave limoških križev v Narodnem muzeju, blagoslovu romarske pisarne pri Sv. Jakobu, blagoslovu novih žigov na prvi etapi gorenjske veje, poti v Stanežiče ter popoldanskega občnega zbora v Dravljah.

Marjetica Škrlec

************

ULTREIA, SUSEIA – Z DRUŠTVOM  PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA V  SLOVENIJI

ZAČNE SE S STREMLJENJEM.

NADALJUJE SE S PREDANOSTJO.

KONČA SE S HVALEŽNOSTJO.

Sobotno jutro se je pričelo s čudovitim sončnim vzhodom in čutiti je bilo, da se obeta lep dan.

Z prijetnimi občutki sem se odpravila do Novega mesta. Od tu dalje  sem se s soromarko Ireno peljala v Ljubljano, kjer se je začel naš romarski dan. Najprej smo  obiskali Narodni muzej in v njem  razstavo Limoških križev Kristusa Kralja. Po njej smo obiskali cerkev Srca Jezusovega na Taboru. Po ogledu in predstavitvi smo se odpravili do cerkve sv. Jakoba v nove društvene prostore, ki jih je blagoslovil p. Miran Žvanut, ki je tu opravil prvega od blagoslovov tega dne. Od cerkve sv. Jakoba se prične romanje po delu Gorenjske veje Jakobove poti. Tako smo se odpravili proti Rožniku do cerkve Marijinega obiskanja. Po ogledu se nas je večina odpravila proti Stanežičam. Nekaj pridnih članov je zavilo v Dravlje pripraviti vse potrebno za občni zbor. V Dravljah v cerkvi sv. Roka smo imeli  sv.mašo. Po njej je sledila pogostitev s toplim obrokom, sladkim in pijačo in nato še občni zbor.  Ob koncu smo najbolj prizadevnim v društvu podelili lepe šopke, ki jih je izdelala članica Anka.

S prijetnimi občutki, hvaležnostjo v srcu in v duši za čudovit praznično romarski dan smo se  v večeru poslovili in bogatejši odšli vsak na svoj dom.

Mojca Kozlevčar

Pohod po Vinogradniški pohodni poti po Raki ali »NAJBOLJ NAPORNO ROMANJE«*

V pustnem sobotnem jutru, 26.2. 2022, se nas je na Raki izbralo okoli 45 pohodnikov. Prijetno so me presenetili z darilom, ki mi ga je društvo namenilo. Za sladki začetek dneva je poskrbela Andreja, ki se je ravno postarala za eno leto. Vsi željni druženja in spoznavanja okolja smo si najprej ogledali cerkev Sv. Lovrenca, kjer nam je župnik Boštjan Gorišek podelil blagoslov. Odpravili smo se proti gradu Raka in tu smo si, povsem nepričakovano, ogledali tudi kar veliko na novo obnovljenih soban. Za zanimivo razlago je poskrbel predsednik Turističnega društva Alojz Kerin.

Pot nas je med polji in vinogradi peljala do Vili Humek in domačiji Humek, kjer sta nekoč bivala brata Humek, pomembna moža za Rako in okolico. Vmes smo videli še miniaturno železnico, ki oživlja ljubiteljsko dejavnost. Rahlo smo se vzpeli na Jelenski Vrh, kjer so se, sicer v rahli megli, prikazovali hribčki in vasice raške krajevne skupnosti. Malico iz nahrbtnika smo si privoščili pri vinogradu domačina Ivana Vizlarja, kjer nam je prijazno postregel z dolenjskim posebnežem cvičkom. Izkoristila sem priložnost in tu razdelila svoja darila vsem zbranim prijateljem in se jim zahvalila za resnično prijetno druženje.

Vreme je bilo precej živahno, ravno tako, kot naša prijetna druščina. Doživeli  smo meglo in tudi sonce. Ves čas nas je spremljal veter, ki je bil med nevihto z dežjem in snegom še posebno poreden.

A postankov še ni bilo konec, čeprav jih toliko res nismo načrtovali.   Postregla nas je domačinka Anica, nekaj  metrov naprej pa še  Mojca Kozlevčar, naša članica, ki se je tudi udeležila današnjega pohoda in nam posladkala dan. Malo nižje, a blizu nje, nam je lastnik parcele, na kateri smo se ustavili, pokazal izredno zanimivo najdbo. Pri urejanju terena za hišo in okolico je našel fosile v obliki jakobove pokrovače. Od tam smo se povzpeli na Vinji Vrh, ki ponuja prelep pogled na Rako in na številne okoliške kraje vse od Krškega  preko Gorjancev do Novega mesta. Ob  pogledu na ta, meni tako ljub in tako moj kraj, mi vedno zaigra srce.

Dan smo nadaljevali s kavo v gostilni Tratnik. Za konec smo obiskali še  Cvičkov hram – prvo Ambasado cvička. Tega nismo načrtovali, a prijazni predsednik vinogradniškega društva Ivan je poskrbel, da smo si ga z zanimanjem ogledali in se še malce poveselili  v prijetni družbi.  In tam v zavetju hrama je zadonela ljudska pesem, ki nam je ogrela srca. Čutila sem, da ljudje to potrebujemo:  sproščeno druženje in srčno ljudsko petje – kot nekoč.

S hvaležnostjo v očeh in predvsem v srcu smo se iskreno poslovili, si zadali nekaj novih obljub in polni sreče in objemov zakorakali zaključku sobote naproti.

*Naslov »Najbolj naporno romanje« je ubesedila naša romarka. Glasno in srčno smo se tem stavku nasmejali, saj smo vedeli, da ni bilo tako. Pohod je bil lahkoten in popolnoma nič naporen. Neplanirani postanki, srčnost gostiteljev in prijetni pohodniki so ga še dodatno polepšali.

Andreja Bakšič Grozdina