Pot sv. Benedikta – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 1. dan 1. desetke romanja

 

Prvi dan, petek, 22.4.2022: Dravograd – Zgornji Razbor, 32 km; Jeseničnikova Cvetka in Drago sta poskrbela za dušno in telesno hrano. Pripravila sta kosilo v Slovenj Gradcu. Malo nas je “škrofilo”, pa ne preveč. Bog si ni mogel pomagati, da nas ne bi blagoslavljal celo pot. Škratki so nam na enem delu zaradi vremena malo km vzeli, na drugem pa radodarno dodali. (8 km več od planiranih). Romanje vodi Igor Vidmar in bo letos potekalo od Dravograda do Svete Gore nad Novo Gorico. Naslednje leto bo sledilo nadaljevanje romanja proti končnemu daljnemu cilju v Jeruzalemu. 

Jelka Škrlj

Blagoslov žigov – od Radovljice do Bleda, 18. 4. 2022

Velikonočna pot od Radovljice do Bleda

 

Včasih je potrebna krajša pot za več pogovorov, več razmišljanj, več novih poznanstev in odkritij na majhnih razdaljah z namenom prispevati nekaj v višje dobro. Tudi za tiste hitro usmerjene, kajti, če preveč hitiš, ne vidiš priložnosti pred seboj, sem nekje prebrala. Tako bi lahko označila današnjo praznično romanje na sicer kratki razdalji od Radovljice do Bleda, ki smo ga nekateri prav zato sklenili s peš krogom nazaj v Radovljico.

Zbrali smo se zjutraj pri maši v radovljiški cerkvi in nato nadaljevali s programom. Najprej z blagoslovom nove skrinjice in žiga na Jakobovi poti v Radovljici, za kar gre zahvala predsedniku društva Igorju Vidmarju in duhovnemu vodniku patru Miranu Žvanutu, nato z ogledom znamenitosti pod vodstvom upokojenega zdravnika, dolgoletnega radovljiškega občinskega svetnika in predvsem neutrudnega skrbnika dediščine starega mestnega jedra Radovljice Avgusta Mencingerja.

Kapela je posvečena karmeličanski redovnici in svetnici  Edith Stein (1891–1942). Bunker iz nemške okupacije so prav po zaslugi našega vodnika Avgusta Mencingerja in njegovega prijatelja slikarja Branka Čušina preuredili v kapelo in jo posvetili katoliški svetnici judovskega rodu, žrtvi nacističnega koncentracijskega taborišča. Slikar Branko Čušin je kapelo opremil z Edithinimi podobami na nebrušenih ploščah pohorskega granita in želel opozoriti na to, kako velik duh je bila Edith Stein – bleščeča intelektualka, univerzitetna učiteljica, pisateljica in redovnica. Kot Judinjo so jo skupaj s sestro Rozi odpeljali v Auschwitz, kjer so ju 9. avgusta 1942 umorili s plinom in trupla sežgali. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1998 razglasil za svetnico, leto kasneje pa je bila skupaj s Katarino Siensko in Brigito Švedsko razglašena za sozavetnico Evrope. Obnovljeni bunker so za javnost odprli leta 2007 in prvi obiskovalec kapele je bil tedanji predsednik parlamentarnega sveta Evrope Rene van der Linden.

Ogledali smo si še taverno, ki je bila zgrajena v 15. stoletju kot srednjeveška pivnica v sklopu župnijskega objekta, prav tako opremljena s slikami Branka Čušina, narejenimi z različnimi vrstami vina. Enkratna neminljiva lepota nas je vse navdušila.

Neutrudni vodič Avgust Mencinger nas je navduševal tudi nad lepoto pogledov proti Julijcem, čebelarskim muzejem in Radovljico kot pomembnim zgodovinsko-kulturnim spomenikom. Predno smo zapustili Radovljico smo se okrepčali v enem od številnih lokalov, Anici Šteblaj pa gre zahvala za  radodarnost.

Pot smo nadaljevali proti naslednji točki, cerkvi sv. Lenarta v Bodeščah, ki je bila zgrajena v 15. stoletju. Je pomemben srednjeveški gotski sakralni spomenik s stenskimi poslikavami v notranjosti in zunanjosti cerkve.  Leta 1731 so ji na južni strani dozidali baročni zvonik, pred vhodom pa ima renesančno lopo. Marjeta Rigler nas je spomnila na legendo o sv. Jakobu starejšim s slabo ohranjeno fresko na severni strani cerkve s  prizorom obešenca. Tudi tu bo odslej skrinjica z žigom slovenske Jakobove poti.

Naslednji postanek, tudi žig ob cerkvi sv. Jakoba za nekatere, je bilo Ribno, nato je sledila hoja po zadnjem delu poti do Bleda. Od Mlina smo ob jezeru šli do zadnje točke romanja, cerkve sv. Martina z zadnjim skupinskim posnetkom.

Pot proti domu je potekala različno, z osebnim prevozom, avtobusom, peščica se nas je nazaj do Radovljice odpravila peš. Za nami je spet nov  ali ponovni del prehojene poti sv. Jakoba v Sloveniji, nameščeni dve novi skrinjici z žigom poti ter konec prazničnih velikonočnih praznikov.

 

Zapisala: mag. Franceska Žumer

Fotografije: Igor Vidmar

Velikonočno voščilo

Dragi prijatelji Jakobove poti!

 

Stopili smo v zadnji postni teden in marsikateri med nami je v tem postnem času obračunaval s katero od svojih slabih navad.

Če nam je v veliki meri uspelo, se počutimo nekoliko lažji, boljši, primernejši za največji krščanski praznik in nenazadnje, za nebesa.

Naša postna pot je nekako na kraju, ki se na francoskem Caminu imenuje “Cruz de ferro”, Železni križ, kjer romarji blizu konca Camina simbolično odložijo kamne, svoja bremena, in je svetel cilj že na obzorju.

 

Obstaja zanimiva knjiga z naslovom Ker nihče ni popoln … Kako dobro je dovolj dobro?   Avtor se sprašuje o kriterijih, kaj in koliko dobrega je dovolj za prestop v nebesa. Malo hudomušno, a tudi resno ugotavlja, da vidik dobri ljudje gredo v nebesa v resnici  “ni pošten” – kajti to, kaj je dobro in kaj narobe, se v različnih religijah in kulturah razlikuje. Razlikuje se tudi v predstavah posameznika. Prav tako ni jasno, “kolikokrat naj bomo dobri, da zadošča.” Vsi se torej trudimo po svoje, ni pa merila in merilca, le usmeritve, kot je npr. deset zapovedi ali seznam stvari, ki jih je treba spoštovati in izpolnjevati.

 

Skozi knjigo se avtor počasi dokoplje do spoznanja, da ljudje poudarjamo poštenost predvsem takrat, ko naj bi bili drugi pošteni do nas in ne obratno.

Prava poštenost bi namreč zahtevala tudi, da sami umremo za svoje lastne grehe, ne pa, da je Bog poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe.

Tu se je poštenost končala, Bog pa nam je izkazal več od nje – izkazal nam je USMILJENJE. Usmiljenje je odgovor na vse dileme v knjigi.

 

Knjiga se zaključi z molitvijo:

“Nebeški Oče, hvala, ker nisi bil pošten.

Hvala, ker si bil namesto tega USMILJEN.

Verjamem, da bi me resnična poštenost

za vedno ločila od tebe, saj si vendar to zaslužim.

Hvala, da si poslal Jezusa,

da umre za moje grehe.

Zdaj verujem vanj,

zanašam se na svojega rešitelja.

Hvala, da si ga poslal, da umre namesto mene.”

 

Beseda evangelij pomeni “dobra novica”. Dobra novica velike noči je novica o usmiljenju in še več, o VSTAJENJU, ki ga bomo deležni. Kako dobro je to vedeti in tako velika novica si zasluži velik, največji praznik!

foto:foursquare.com

 

Naj bodo naši prazniki napolnjeni z notranjim mirom in zunanjim veseljem, kajti ljubljeni smo in varni,

JEZUS JE ZA NAS USMILJENO UMRL IN VELIČASTNO VSTAL.

 

ALELUJA, 

BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!

Z veselimi koraki na Žalostno goro, 3. 4. 2022

Z VESELIMI KORAKI NA ŽALOSTNO GORO

Tradicionalno društveno romanje prijateljev Jakobove poti z Rakovnika preko Ljubljanskega barja, hribčkov Svetega Lovrenca, Svete Ane nad Podpečjo in Svetega Jožefa na Žalostno goro nad Preserjem je bilo ravno primerno za postni čas. Zakaj? Ker smo 20 km odmerili s potrpežljivim, vedrimi koraki med neustavljivim rojevanjem narave. Ker smo po težko pričakovanem dežju v jasnem, prelepem dnevu spet videli sonce. Ker na tiho nedeljo nismo bili tiho, ampak smo si delili pogovore, misli, molitev in smeh. Prihajajo dnevi spomina na največji preobrat v zgodovini sveta, prihaja največji krščanski praznik, ko vsaka premagana težava, potrpežljivost in žrtev dobi smisel in pomen. Za nami je lep uvod v nov, predzadnji postni teden.

Marjetica Škrlec

Tradicionalno ena skupinica romarjev poroma iz Logatca. Letos smo romarske molitve  namenili našemu pokojnemu prijatelju Juretu, ki nas je lani in veliko let poprej pričakal na Verdu in naša romanja napolnjeval z njemu lastno in nalezljivo vedrino. Opravili smo popravni izpit lanskega romanja – in postanek na Verdu pri Tanji in Dragu podaljšali za sto procentov. Hvala dobri ljudje. Bog vam povrni!

Vedno je postno romanje nekaj posebnega. Srečamo se romarji iz Rakovnika, romarji iz Logatca, veliko pa je naših članov, ki se nam pridružijo pri križevem potu in sv. maši, kjer se v molitvi združimo z ostalimi romarji. Posebej se nas je dotaknil križev pot za Ukrajino, ki so ga vodili člani ŽPS Preserje in besede v pridigi g. Slavka Rebca, glavnega vikarja Koprske škofije: “Ko nas zagrne tema in ne vidimo rešitve, je tam z nami ON, ki s tiho prisotnostjo ali lahnim šepetom razprši temo, če se mu prepustimo.”

Srčen spomin

Trideseti marec je bil dan srčnega spomina na Metodija Riglerja, prvega predsednika Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, ki bi bil tega dne star 80 let.

Osem nageljnov v spomin, predvsem pa iskrena molitev je povezala člane in prijatelje najprej ob obisku njegovega groba, nato pa tudi pri sveti maši na ljubljanskem Rakovniku, njegovi domači župniji.

Zatem smo se udeleženci srečali v bližnjih prostorih salezijanskega centra, kjer nas je bogato pogostila in s toplino sprejela Metodijeva žena Marjeta.

Iz naših rok je prejela simbolično zahvalo za vse, kar sta z Metodijem naredila za oživitev Jakobovih poti in romarske pobožnosti na Slovenskem,  predvsem pa za velikanski zgled zaupanja in vztrajnosti.

Opravljeno delo je neprecenljivo, največja zahvala je pravzaprav to, da Društvo deluje, poti živijo, romarji romajo.

Hvala Bogu, da imamo spomin – za spomine na velike ljudi, ki so utrli poti in nam s srčnim delom dali v varstvo veliko dediščino.

Marjetica Škrlec