“Kaj jaz lahko dam?” je bil skupni imenovalec te majske sobote (29.05.2021) v mojih očeh. Prvič se je to vprašanje zastavilo ob obisku zadnjega zemeljskega bivališča Metodija Riglerja, kjer je priplavala v zavest njegova mogočna zapuščina. Nato ob sporočilih, prejetih med mašo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Pa spet ob pogledu na dobrote vseh vrst, pod katerimi se je šibila miza med sproščenim druženjem. In nenazadnje ob razmislekih, ki jih je sprožala razprava v skoraj polni dvoranici Občnega zbora.
Zbrali smo se ob 14. uri pred cerkvijo sv. Križa in se skupaj poklonili Metodijevemu spominu. “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …” je odzvanjalo nad grobovi na Žalah. Metodijeva soproga Marjeta je prebrala pismo škofa Jurija Bizjaka, zapisano v novembru 2020. V njem se zahvaljuje za Metodijevo “pristno in iskreno vero, za njegov zgled možate in predane pobožnosti, za njegovo velikodušno gostoljubnost in preprosto prijateljstvo”, predvsem pa za predanost poslanstvu: da je “s svetimi Jakobovimi školjkami čez in čez označil in posvetil vso našo deželo.” Prižgali smo nekaj sveč in zadnji dom velikega moža okrasili s cvetjem.
Ob 16. uri smo se udeležili maše v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Da smo v zemeljskih življenjih vsi romarji na poti, ki iščemo modrost, smo slišali. Da je lahko vse, kar doživimo, čudež, če ga znamo videti. Da smo v Ignacijevem letu, letu spreobrnjenja, in da je naša naloga le dopustiti spremembo, kajti ko nas stvarstvo spremeni, lahko mi spremenimo druge.
Po maši smo izkoristili čas pogostitve za sproščene izmenjave in spoznavanja, želodčki pa so hvaležno prikimavali.
V prostorih župnije sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani smo ob 18h začeli z uradnim delom občnega zbora društva. Izvolili smo delovno predsedstvo, verifikacijsko-volilno komisijo, dva overovatelja in zapisnikarja. Nagovoril nas je predsednik DPPSJS Igor Vidmar. V krajšem povzetku preteklih dogajanj je pojasnil, da trud glede sodelovanja s kolesarsko skupino ni obrodil želenih sadov in da se poti ločujejo, hkrati pa pozval k sodelovalni miselnosti in iskanju skupnih možnosti. “Smo vendarle ‘prijatelji poti’ svetega Jakoba. Ta pot ni naša. Naloga društva je pomagati tistim, ki jih Jakob kliče,” je povedal Igor. Pozval je tudi k pomoči pri izdajanju listin in dežuranju v novih prostorih društva, ko bodo znani časovni termini. Predstavil je patra Mirana Žvanuta, ki je imenovan za uradnega duhovnega vodjo DPPSJS. Izvolili smo člana upravnega odbora in nadomestnega člana disciplinske komisije. Potrdili smo Letno poročilo, Poročilo nadzornega odbora in Finančno poročilo DPPSJS za leto 2020, spremembe Statuta DPPSJS, sprejem Čistopisa statuta DPPSJS ter Pravilnik Disciplinske komisije DPPSJS. Podelili smo nekaj misli glede Pravilnika o označevanju in vzdrževanju Jakobove poti v Sloveniji, ki naj bi poskrbel za konsistentne in jasne oznake – poenotili naj bi vse puščice po Sloveniji. Skrbniki posameznih odsekov so jasno opredeljeni. Ob koncu smo bili opozorjeni še na članek v OniPlus, v katerem predsednik društva širi glas o Jakobovih poteh v Sloveniji.
Dan je torej prinesel mnogo dobrega. Zavedam se, da ne bi bil enak brez Marjetičinega zvonkega glasu, Tanjinih pridnih rok in truda ostalih gospodinj, ki so poskrbele, da se je miza šibila od dobrot. Ne bi bil enak brez vseh izrazov hvaležnosti in želje po dobronamernem sodelovanju, ki jih je prinesel občni zbor. Ne bi bil enak brez majhnih in velikih izmenjanih besed in izkušenj. Predvsem pa ne bi bil enak brez dolgoletne predanosti Marjete in Metodija Riglerja ideji Jakobove poti.
Zato si želim, da bi vsak moj dan vseboval to vprašanje: kaj jaz lahko dam? Ker bo v čakanju na odgovor minil mnogo bolj srečno, kot če le čakam na dobitek: ko skozme teče reka dobrega namena, naplavlja na bregove mojih misli mir in radost in izpolnjenost.
Naj torej vsako jutro odpremo oči v svet sodelovanja namesto v svet tekmovalnosti. Naj gredo naše misli v smer povezanosti in enosti namesto v smer ločenosti. In naj bo Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji skupnost ljudi, ki se znajo vprašati: kaj lahko iz svoje male malhe dobrega prispevam v skupno polje? Kajti iz majhnih dobrih namenov, povezanih s skupnim ciljem, se rojevajo mogočne stvari.
Eva Remškar
