Občni zbor Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji

“Kaj jaz lahko dam?” je bil skupni imenovalec te majske sobote (29.05.2021) v mojih očeh. Prvič se je to vprašanje zastavilo ob obisku zadnjega zemeljskega bivališča Metodija Riglerja, kjer je priplavala v zavest njegova mogočna zapuščina. Nato ob sporočilih, prejetih med mašo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Pa spet ob pogledu na dobrote vseh vrst, pod katerimi se je šibila miza med sproščenim druženjem. In nenazadnje ob razmislekih, ki jih je sprožala razprava v skoraj polni dvoranici Občnega zbora.

 

 

Zbrali smo se ob 14. uri pred cerkvijo sv. Križa in se skupaj poklonili Metodijevemu spominu. “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …” je odzvanjalo nad grobovi na Žalah. Metodijeva soproga Marjeta je prebrala pismo škofa Jurija Bizjaka, zapisano v novembru 2020. V njem se zahvaljuje za Metodijevo “pristno in iskreno vero, za njegov zgled možate in predane pobožnosti, za njegovo velikodušno gostoljubnost in preprosto prijateljstvo”, predvsem pa za predanost poslanstvu: da je “s svetimi Jakobovimi školjkami čez in čez označil in posvetil vso našo deželo.” Prižgali smo nekaj sveč in zadnji dom velikega moža okrasili s cvetjem.

 

  

Ob 16. uri smo se udeležili maše v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Da smo v zemeljskih življenjih vsi romarji na poti, ki iščemo modrost, smo slišali. Da je lahko vse, kar doživimo, čudež, če ga znamo videti. Da smo v Ignacijevem letu, letu spreobrnjenja, in da je naša naloga le dopustiti spremembo, kajti ko nas stvarstvo spremeni, lahko mi spremenimo druge.

 

 

 

 

 

Po maši smo izkoristili čas pogostitve za sproščene izmenjave in spoznavanja, želodčki pa so hvaležno prikimavali.

 

V prostorih župnije sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani smo ob 18h začeli z uradnim delom občnega zbora društva. Izvolili smo delovno predsedstvo, verifikacijsko-volilno komisijo, dva overovatelja in zapisnikarja. Nagovoril nas je predsednik DPPSJS Igor Vidmar. V krajšem povzetku preteklih dogajanj je pojasnil, da trud glede sodelovanja s kolesarsko skupino ni obrodil želenih sadov in da se poti ločujejo, hkrati pa pozval k sodelovalni miselnosti in iskanju skupnih možnosti. “Smo vendarle ‘prijatelji poti’ svetega Jakoba. Ta pot ni naša. Naloga društva je pomagati tistim, ki jih Jakob kliče,” je povedal Igor. Pozval je tudi k pomoči pri izdajanju listin in dežuranju v novih prostorih društva, ko bodo znani časovni termini. Predstavil je patra Mirana Žvanuta, ki je imenovan za uradnega duhovnega vodjo DPPSJS. Izvolili smo člana upravnega odbora in nadomestnega člana disciplinske komisije. Potrdili smo Letno poročilo, Poročilo nadzornega odbora in Finančno poročilo DPPSJS za leto 2020, spremembe Statuta DPPSJS, sprejem Čistopisa statuta DPPSJS ter Pravilnik Disciplinske komisije DPPSJS. Podelili smo nekaj misli glede Pravilnika o označevanju in vzdrževanju Jakobove poti v Sloveniji, ki naj bi poskrbel za konsistentne in jasne oznake – poenotili naj bi vse puščice po Sloveniji. Skrbniki posameznih odsekov so jasno opredeljeni. Ob koncu smo bili opozorjeni še na članek v OniPlus, v katerem predsednik društva širi glas o Jakobovih poteh v Sloveniji.

 

Dan je torej prinesel mnogo dobrega. Zavedam se, da ne bi bil enak brez Marjetičinega zvonkega glasu, Tanjinih pridnih rok in truda ostalih gospodinj, ki so poskrbele, da se je miza šibila od dobrot. Ne bi bil enak brez vseh izrazov hvaležnosti in želje po dobronamernem sodelovanju, ki jih je prinesel občni zbor. Ne bi bil enak brez majhnih in velikih izmenjanih besed in izkušenj. Predvsem pa ne bi bil enak brez dolgoletne predanosti Marjete in Metodija Riglerja ideji Jakobove poti. 

 

Zato si želim, da bi vsak moj dan vseboval to vprašanje: kaj jaz lahko dam? Ker bo v čakanju na odgovor minil mnogo bolj srečno, kot če le čakam na dobitek: ko skozme teče reka dobrega namena, naplavlja na bregove mojih misli mir in radost in izpolnjenost. 

 

Naj torej vsako jutro odpremo oči v svet sodelovanja namesto v svet tekmovalnosti. Naj gredo naše misli v smer povezanosti in enosti namesto v smer ločenosti. In naj bo Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji skupnost ljudi, ki se znajo vprašati: kaj lahko iz svoje male malhe dobrega prispevam v skupno polje? Kajti iz majhnih dobrih namenov, povezanih s skupnim ciljem, se rojevajo mogočne stvari. 

 

Eva Remškar

Ob 10-letnici prenosa relikvij blaženega Alojzija Grozdeta na Zaplaz

Sobota, 22. maja nas je združila na romanju v spomin blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. Podali smo se od Šentruperta, kjer so na božji njivi dolgo počivali njegovi posmrtni ostanki, do njegovega poslednjega bivališča v cerkvi Marjije Pomočnice na Zaplazu. Pred desetimi leti, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli na  Zaplaz,  je društvo organiziralo večdnevno romanje iz Ogleja na Zaplaz, kjer smo bili priča slovesnemu prenosu njegovih relikvij v oltar v Grozdetovi kapeli.

Z romarskim blagoslovom g. Jakoba Trčka, župnika v Šentrupertu, smo začeli v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu. Župnija letos slavi častitljivih 500 let obstoja. Nadaljevali smo po Kalvariji proti  romarski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Veseli gori, kjer nam je g. župnik razkazal cerkev, podal nekaj zgodovinskih podatkov in na kratko opisal svoje pastoralno delo v eni najbolj vernih slovenskih župnij.

Pot smo nadaljevali po prelepi valoviti pokrajini, prečkali številne potočke, dehteče travnike in senčne  gozdove. Opoldne smo malicali v zavetju cerkve sv. Petra v zaselku Žunovec in se prek Čateža povzpeli na Zaplaz, kjer smo počastili blaženega mučenca in našo nebeško Mater Marijo.

Dan smo  posvetili Grozdetovemu spominu. Brali smo njegove pesmi, zanimivosti iz njegovega življenja, molili litanije v njegovo čast. Šmarnični maj smo dopolnili z branjem šmarnic in petjem Marijinih pesmi, v rožnem vencu pa se spomnili vseh naših preizkušanih romarskih bratov in sester.

Preživeli smo lep in duhovno bogat dan.

 

Zadnja etapa jubilejnega romanja ob 20-letnici pri sv. Jakobu v Velikem Dolu

Prelepa majska sobota (8. maja) je zbrala romarje na zadnji etapi jubilejnega romanja ob 20-letnici društva, ki se je zaradi epidemije preneslo na letošnji maj. Ponavadi sicer romanje zaključujemo pri sv. Jakobu v Trstu, letos pa smo prvič obiskali sv. Jakoba v Velikem Dolu na Krasu blizu italijanske meje.

Začeli smo v Avbru, kjer se je naša zadnja etapa končala. Postali smo pri cerkvi sv. Petra in Pavla v Tomaju, od koder nam seže pogled čez Kras.  V dokumentu, ki ga hrani tržaški arhiv iz 11.   maja 1316, je omenjen plebanus kanonik Bartolo, ki je tu deloval že pred tem. Od leta 1272 do danes je znanih 40 omemb in imenovanj duhovnih voditeljev tomajske fare, ki so se v različnih časih različno poimenovali. Tedaj je Tomajska fara obsegala današnjo Tomajsko, Dutoveljsko in del Sežanske župnije.  Cerkev krasijo freske Toneta Kralja, izdelane 1930,  ki je v cerkevno poslikavo spretno vključil elemente boja proti italijanski okupaciji slovenskih dežel.

V Krepljah  stoji lepo obnovljena cerkev sv. Notburge, zavetnica služkinj, kmetov… Tu je upodobljena s srpom v zraku.  Gospod župnik Gašper Lipušček nam je povedal nekaj besed  o cerkvi in njeni zavetnici ter predsatvil pastoralno delo na župnijah, ki jih upravlja. Skupaj smo zmolili avemarijo.

Kraški gozd, ki se je razbohotil, ko so opustili pašo drobnice, nam je nudil razkošje zelenja, cvetja in ptičjega petja do obnovljenega kala pod Pliskovico. Kali so v preteklosti služili za napajanje živine, ker Kras nima površinskih vodotokov.

Še kakšen kilometer po gozdu in nekaj več po asfaltu nas je pripeljalo do sv. Jakoba v Velikem Dolu.  Gospod župnik nam je povedal nekaj besed o cerkvi, v družbi sv. Jakoba, sv. Vida in Lurške Matere Božje smo poslušali šmarnice in zapeli šmarnično pesem. Domačini so nas prijazno pogostili in nas povabili, da se še kdaj vnemo.

Hvala  g. župniku in domačinom za prijazno gostoljubje, organizatorjem za trud, romarjem pa za prijetno vzdušje na poti.

   

Obvoz na Gorenjski veji Jakobove poti – Radovljica

Zaradi gradnje novega mostu čez železniško progo v Radovljici nad železniško postajo je letos potreben peš obvoz do mostu na Lancovem in od tu dalje po označeni poti proti Bodeščam, Ribnem in Bledu.

To pomeni, da je pri Cerkvi v Radovljici in/ali na Cesti svobode  pod Radovljico potrebno slediti oranžnim puščicam za obvoz za pešce,  ki pripelje do mostu čez reko Savo na Lancovem. Ta obvoz bistveno ne podaljša poti in  ni potrebno dodatnih oznak za Jakobovo pot.

Občina Radovljica ima objavljeno naslednje javno obvestilo:

“Ureditev gradbišča pri gradnji novega mostu preko železnice na Cesti svobode ne omogoča vodenja pešcev preko železnice, kot je bilo sprva predvideno. Zato je zaradi zagotavljanja varnosti pešcev spremenjeno. Pešce se vodi s Ceste svobode po Gradiški poti do objekta s hišno številko Gradiška pot 2a in naprej po pešpoti na cesto Na Mlako in naprej do Lancovega”.

Ta obvoz bistveno ne podaljša poti in  ni potrebno dodatnih oznak za Jakobovo pot.

Skrbnika poti Bernarda in Matevž Demšar

Jakobova pot v narodovi zgodovini

POZDRAVLJEN, PRAZNIČNI DAN!

Četrtek, 11. marca 2021, ob treh popoldne. Šest nas je bilo na tem kratkem in na videz preprostem dogodku. Trije člani družine Rigler, družine prvega predsednika Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, njegov novi predsednik Igor Vidmar, vodja oddelka Narodnega muzeja Slovenije, g. Darko Knez, in jaz.

Prišla sem, “da bi kaj napisala,” kot je rekel Igor, ko bo Društvo podarilo muzeju zbirko simbolov Jakobove poti.

Ko zdaj doma razmišljam o tem kratkem in brez rdeče preproge ganljivo slovesnem dogodku, se zavedam, da je res, kar je rekla Lisica v knjigi Mali princ: “Ceremonije so potrebne.”

Kajti danes se je zgodilo nekaj velikega za našo, čeprav že mednarodno priznano Jakobovo pot ter vse Jakobove romarje. Mesto, ki so ga nam ljubi simboli že zavzeli na slovenskih, z rumeno puščico označenih poteh, se je danes preselilo tudi tja, kjer jim je dana še posebna, strokovna veljava: v vitrino Zbirke cerkvenih predmetov Narodnega muzeja Slovenije, s tem pa tudi v narodovo zgodovino.

Za vse večne čase bodo tam ohranjali spomin na začetnike Poti in njen pomen, medtem ko bo pot živela naprej.

Ja, v čast si štejem, da sem bila zraven.

 "De voto" je zbirka votivnih predmetov in simbolov, t.i. devoncialij od 10.stoletja dalje. Gre za predmete, ki služijo kristjanom kot spodbuda k pobožnostim ali spomin: križi, svetinje, relikvije...Predsednik Društva prijateljev Jakobove poti v Sloveniji, Igor Vidmar, Gregor in Marjeta Rigler, Urša Rigler Azinovič ter Darko Knez iz Narodnega muzeja Slovenije. Oddelek Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi ulici v Ljubljani hrani predvsem zgodovinske in umetnostne zbirke od 14.stoletja dalje ter pripravlja različne priložnostne razstave v krasnih sodobnih prostorih. Vstopimo v prostor, kjer bo tudi naša zbirka

  • “De voto” je zbirka votivnih predmetov in simbolov, t.i. devoncialij od 10.stoletja dalje. Gre za predmete, ki služijo kristjanom kot spodbuda k pobožnostim ali spomin: križi, svetinje, relikvije…
  • Predsednik Društva prijateljev Jakobove poti v Sloveniji, Igor Vidmar, Gregor in Marjeta Rigler, Urša Rigler Azinovič ter Darko Knez iz Narodnega muzeja Slovenije.
  • Oddelek Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi ulici v Ljubljani hrani predvsem zgodovinske in umetnostne zbirke od 14.stoletja dalje ter pripravlja različne priložnostne razstave v krasnih sodobnih prostorih.
  • Vstopimo v prostor, kjer bo tudi naša zbirka

slika-6 slika-7 slika-8 slika-9

  • Primeri eksponatov zbirke De voto.
  • Vitrina s školjkami, kjer bo našla mesto naša zbirka
  • Igor Vidmar je k školjki iz Santiaga de Compostele že dodal školjko slovenske Jakobove poti (foto G. Rigler)
  • Ostali predmeti, podarjeni muzeju

slika-10 slika-11 slika-12 slika-13

  • Slovesen podpis darilne pogodbe
  • Predstavitev skupne zbirke
  • Pogovor ob vitrinah. Tudi g. Knez je ljubitelj Camina in romar. V Santiago de Compostela je romal že daljnega leta 1996.
  • Po podpisu

slika-14 slika-15 slika-1

  • Vsi udeleženci
  • Tako čudoviti hodniki rdeče preproge niti ne potrebujejo.
  • Vabljeni, da ga obiščete. Zdaj še bolj.

 

Marjetica Š.

Družina Velikonočna Letnik 70 ŠT.14-15