Zgodaj zjutraj, za tiste, ki ne prihajajo iz Ljubljane, smo se zbrali pri svetem Jakobu v Stanežičah. Vodnik Matjaž ni mogel skriti začudenja, da so se zbrali samo moški, vendar nas je hitro prepričal, da se bo to kmalu spremenilo in da bomo dobili tudi žensko družbo. Prvi koraki, prve besede so potekale v spoznavanju. In preden smo spoznali eden drugega smo že bili pri svetem Jakobu na Petelincu. V cerkvi smo slišali vrhunsko Zdenkino igranje na orglice. Ave Marijo bi poslušali še in še. Ob zaužitih napitkih in sladkih dobrotah Zdenke in Lojzeta smo nadaljevali pot. Sveta Katarina nas je pričakala zaprta, zato pa je bil sv. Jakob že v sijaju sonca in je kot vedno izžareval lepoto, da ti kar zastane dih. Na vrhu pa tako lep razgled naokoli, da lahko samo izgovoriš – kako krasna si naša domovina. Občudovanje je prekinilo znano “gremo naprej”! Se dvakrat obrneš, pa dva koraka naprej in že si v Škofji Loki. Posedli smo pod lipo kot so nekoč to počeli vaški veljaki; naši komentarji so potekali kar naprej. In zgodilo se je, kar je bilo napovedano – dobili smo žensko družbo. Skupaj smo jo mahnili skozi gozd, čez travnik do Hiše kruha – Uršulinskega samostana. Večerjica, tuš in postelja, kako se je vse prileglo.
Zjutraj smo pot nadaljevali do Crngroba, kjer smo bili deležni bogate razlage o zgodovini cerkve in ogleda le-te. Polni vtisov smo zagrizli v hrib proti Planici, kjer je bilo dobrodošlo počivališče z vodo. Malo smo skočili »izven plana« in obiskali sv. Jakoba v Podbrezju, odtisnili žig v credencial in že hiteli v Ljubno k cerkvi sv. Marije. Gospod župnik nam je podal tako krasno razlago, da smo ga poslušali z odprtimi usti. Vendar je bilo potrebno nadaljevati proti Brezjam. Udeležili smo se večerne maše in se spomnili: “Bodimo mi tisti kristjani, ki drugim kažemo, kako molimo. Zaradi molitve rožnega venca postajamo boljši, v naših srcih ni prostora za slabo.” V romarskem domu nas je sprejel slovenski Venezuelski par, ki je poskrbel za vse, kar smo potrebovali.
Ne prezgodaj, ne prepozno smo krenili dalje proti Radovljici. V tem kulturnem spomeniku smo bili deležni pozornosti, lepe razlage in odnesli v srcu nekaj novega znanja naprej proti Ribnem. Nekje na sredi poti smo bili deležni gostoljubja Bernarde in Matevža, hvala jima za to gostoljublje. Tudi v Ribnem nismo imeli sreče, cerkev sv. Jakoba je bila zaprta, a v credencial je priromal nov Jakobov žig. Kaj napisati o Bledu, biseru naše domovine, saj je že bilo vse napisano. Vedno, ko ga obiščeš, te razveseli s svojo lepoto. Le to bom dodal, da nam je nudil Marijin dom na Bledu nočitev in hrano. Vse je bilo super.
Pred nami je bila najdaljša etapa, vse do Rateč. Še sreča, da nam je bilo vreme naklonjeno. Preko Zg. Gorij, skozi dolino Radovne do Mojstrane in nato po strari železniški progi, sedaj kolesarski poti, skozi Gozd Martuljek in Kranjsko Goro. V Rateče smo prispeli že kar izmučeni. V gostišču Uh je bila pot poplačana z odlično večerjo in prenočiščem.
Prav nič milosten ni bil naš vodnik, saj nas je vrgel iz postelj še preden je zapel prvi petelin. Vendar smo to vsi brez besed upoštevali in odšli mimo bivše carinarnice na ozemlje Italije. Pot smo nadaljevali po železniški-kolesarski poti proti Trbižu do Žabnic-Comporosso. Potem so z Božjo pomočjo zagrizli v hrib proti vrhu 1.790 metrov visokih svetih Višarij. Ko prideš na vrh in vidiš vas, ti ogreje srce in rečeš – to so nebesa. Sveta maša je bila kot vedno v treh jezikih, kar je posebnost sv. Višarij. Okrepčilo v hrani in pijači se je prileglo kot nagrada za večdnevno romanje, ki se je tukaj končalo.
Za konec bi dodal le še to, kar sem nekje prebral: “Vsak človek ima svojo pot. In vsaka pot ima svoj pomen. Zato si moramo na svojih poteh vzeti čas, se ustaviti in pogledati, v katero smer nas peljejo. Tudi naše življenje je le kratko potovanje proti večnosti.«
Stanislav Rožman
