V soboto, 15. februarja 2025, smo se na povabilo g. Bogdana Vidmarja odpravili na Primorsko.
Zbrali smo se v Novi Gorici, v konkatedrali Kristusa Odrešenika, kjer je sv. mašo posebej za nas daroval g. Bogdan. Po maši smo si ogledali to sodobno zasnovano župnijsko cerkev, ki je bila dograjena leta 1982 po načrtih arhitekta Franca Kvaternika. Križev pot in več kot pet metrov visoko skulpturo Kristusa Odrešenika je v sodobnem ekspresionističnem slogu ustvaril kipar Stane Jarm, ki je obenem avtor plastike Božje matere z detetom v stranski kapeli. Leta 2004 je cerkev postala prva konkatedrala v Sloveniji, torej enakopravna cerkev glavni cerkvi v škofiji.
Pridružil se nam je tudi novogoriški podžupan Anton Harej, ki nam je povedal kako so potekale priprave na to, da je Nova Gorica, skupaj z italijansko Gorico, postala evropske prestolnice kulture. In z nami je ostal še cel dan.
Sledila je pogostitev, kjer smo nazdravili tudi za 60. rojstni dan! Hvala Darinki in Bogdanu, Boglonaj!
Nato smo se zapeljali do Parka miru na Sabotinu. Vodič Bogdan Potokar nam je najprej predstavil nekaj zgodovinskih dejstev o poteku prve svetovne vojne na tem področju, ki je imela uničujoče posledice. Nato pa smo se skupaj odpravili čez hrib v muzej – v kaverne, rove ter tunele v hribu. Vsaj malenkostno smo podoživeli, kako so se takrat počutili vojaki. Grozote vojne so bile res strašne.
Sledilo je kosilo, na toplem v koči, saj je zunaj bril zelo mrzel veter.
Po kosilu smo peš nadaljevali pot proti vrhu Sabotina. Po grebenu hriba poteka meja med Slovenijo in Italijo. Pri ostankih bunkerja smo se srečali s kustosom Alessandrom Quinzijem, ki nam je pojasnil, kakšne so bile včasih tu razmere, kako so živeli na tem območju, ki so si ga velike sile podajale iz enih rok v druge, trgovale z njim, kako se je premikala meja, o odnosih v času fašizma in komunizma. Slovencem res ni bilo lahko.
Nato smo se spustili do razvalin cerkvice sv. Valentina, kjer smo imeli še en kratek postanek. Občudovali smo lep razgled na Sveto Goro in prisluhnili še nekaterim dejstvom o zgodovini cerkvice.
Sledil je samo še spust v dolino, a ne po najkrajši poti. Šli smo po stari romarski poti mimo zelo lepe kapelice, ki so jo obnovili vaščani Štmavra, v vasi pa smo si kasneje ogledali še Marijin relief na zidu.
Prelep sončni zahod nas je pospremil na pot do pražupnije Solkan. Sočo smo prečkali po 120-metrski jekleni viseči brvi.
Hvala g. Bogdanu za povabilo in organizacijo romanja in za darovano sveto mašo.
Dan je bil izpolnjen s kulturo, zgodovino, s prijatelji, druženjem in dobro voljo! Bogdan, Bog s tabo in Mati Marija naj te varuje!
