Letos, smer Vipava!
Zgodaj dopoldne smo se najprej zbrali v cerkvi Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi, ki velja za tukajšnje največje Marijino svetišče. Je podružnica župnije sv. Štefana v Vipavi. Cerkev je res veličastna in lepo poslikana. Vipavski župnik mlajše generacije, dr. Gabrijel Kavčič, nam je predstavil to lepo cerkev, celo župnijo in njeno okolico. Naredil je tudi lep duhovni uvod v naš dan.
V lepem vremenu smo si zunaj privoščili kavico, torte in drugo pecivo, ki so ga pripravile naše članice in prijateljice. Nato smo nadaljevali s sprehodom po Vipavi, med drugim smo si ogledali egipčanska sarkofaga na vipavskem pokopališču, več izvirov Vipave in pri tem prehodili staro mestno jedro.
Ob 12.00 smo imeli nedeljsko mašo v vipavski cerkvi sv. Štefana, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Miran Žvanut.
Sledila sta kosilo in občni zbor v prostorih Škofijske gimnazije v Vipavi. Za razvedrilo v vmesnem času, da so se pripravili prostori in materiali, je poskrbela križanka na temo Jakobove poti.
Sledil je nagovor predsednice društva, predstavitev dela v letu 2025 in načrtov za leta 2026, 2027 in 2028. Nekatere naloge so namreč obsežne in bodo od nas zahtevale več časa in ne bodo zaključene v enem letu.
In povabilo: sodelujmo vsi, vsak svojimi talenti in zmožnostmi pri izvedbi zastavljenih ciljev, saj bogata žetev rabi veliko delavcev. Skupaj delamo bolje!
Za zaključek je bila predstavljena tudi Nebeška pot ali Cammino Celeste v naši soseščini. Knjigo o njej je napisal Žarko Anton Mlekuž.
Pred odhodom domov smo se zbrali še v kapeli Škofijske gimnazije. čas za molitev, za naše prijatelje, za bolne in za našo domovino.
Hvala vsem, ki ste pomagali pri organizaciji in izvedbi letošnjega Občnega zbora, saj smo se imeli res lepo, program je bil bogat in lepo izpeljan.
Del nagovora predsednice društva:
Pozdravljeni še enkrat.
Eno leto je naokoli. Pestro leto.
Lepo leto, a tudi naporno.
In moram priznati, da je delo z ljudmi včasih bolj naporno od priprave poročil ali romanj. Ampak društvo smo ljudje in to paše zraven.
Danes bom začela z verzom, s pesmijo z naslovom Komu zvoni?, katere avtor je angleški pesnik John Donne.
“Noben človek ni otok, popolnoma sam zase;
vsak človek je kos celine, del kopnega;
če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno;
smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti;
in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.”
Tudi mi v društvu nismo več samo posamezniki, smo skupnost, ki jo navdihujejo Jakobove poti … tu v Sloveniji, Evropi, svetu.
Ravno tako je delček širše jakobinske skupnosti naše društvo.
Združuje nas ljubezen do romanj, ki je potovanje na precej drugačen način, do hoje, do sv. Jakoba.
Vsi smo ob tem, ko smo hodili po poteh sv. Jakoba, nekaj doživeli, veselje, spoznanje, žalost, preobrazbo, utrditev v nečem, gostoljubje, pomoč …
In ki sedaj želimo nekaj tega vrniti ostalim romarjem, tu pri nas ali v tujini.
Kot prostovoljci. Kot romar romarju.
Ravno to gostoljubje in pomoč romarjem na poti nas razlikujeta od drugih ponudnikov. To je dediščina še iz srednjega veka, za katero si moramo prizadevati, tudi v teh modernih časih moderne tehnologije, da vzdržujemo ta pristni jakobinski duh, da se ohrani in da ga predamo naprej, našim zanamcem.
In danes, ko smo se zbrali na občnem zboru, je tu priložnost, da svoje delovanje usmerimo v to smer.
Sprejemali bomo načrte …
Potrjevali predloge za razvoj.
Pri tem si želim, da sledimo dobremu za skupnost.
Ali bo to za društvo boljše? Ali pa bo vsaj preprečeno njegovo nazadovanje?
Ali bo to prineslo dobrobit vsem ali vsaj večini članom in / ali romarjem na poti?
Si želim, da bi gledali naprej za skupno dobro, da se interesi posameznikov podredijo interesom društva kot takega ali pa v dobro večine članov.
To si res želim, da na taki podlagi gradimo naše delo, naše dogodke in aktivnosti.
In naj nas vse sv. Jakob pri tem navdihuje in razsvetljuje.
Hvala vsem, ki ste se odzvali povabilu na občni zbor, da ste to lepo soboto podarili društvu in sv. Jakobu. Da se imamo lepo, a hkrati izvedemo še društveno delovno srečanje, torej 2 muhi na en mah.
Hvala Brankotu, ki je ponudil svojo finančno podporo pri izdaji letošnje podobice.
Naj nas romarski blagoslov, ki je na zadnji strani podobice, spremlja na vseh naših letošnjih poteh.
Vsem nam želim varen korak in odprto srce!
Buen Camino!