Z različnih koncev Slovenije smo se zbrali na ŽP Šentjur pri Celju. Jutranjo kavico smo si privoščili v kavarni ob poti, kjer so nas na stenah pozdravile Pavčkove pesmi. Kmalu smo krenili proti Rifniku.
Malo pod vrhom Rifnika smo si ogledali razvaline starega gradu, ki je bil nekdaj mogočen. Grad se je prvič omenjal že leta 1281. Ljudsko izročilo pravi, da so grad leta 1635 opustošili uporni kmetje, vendar to ni dokumentirano. Vendar so ga v drugi polovici 17. stoletja že opustili, saj je na upodobitvi na Vischerjevi topografiji večidel že razkrit. Danes propada in je precej zaraščen.
Potem pa smo nadaljevali še malo v hrib, kjer se na vrhu Rifnika nahaja Arheološki park na mestu največje poznoantične naselbine na Slovenskem. Vrh Rifnika je hkrati tudi razgledna točka s srčkovo klopico. Rifnik je bil bolj ali manj neprekinjeno poseljen skozi vsa pomembnejša zgodovinska obdobja. Ogledali smo si temelje dveh starokrščanskih cerkva, sedmih hiš in obzidja s stražarnicami ter vodnjak (zbiralnik vode). V rekonstruirani prazgodovinski hiši je na razstavnih panojih predstavljena zgodovina.
Po krajšem počitku smo se spustili v dolino do sv. Jakoba pri Šentjurju, kjer stoji podružnična cerkvica sv. Filipa in Jakoba. Sprejel nas je župnik iz Kalobja, Peter Orešnik, ter nam omogočil njen ogled.
Župnija Kalobje ni kar tako – prav tu so našli izredno zanimiv Kalobški rokopis iz 18. stoletja, zbirko srednjeveških molitev in pesmi neznanega avtorja. Kalobje je celo prva župnija, kjer so na Slovenskem začeli s pobožnostjo šmarnic. Od tega je minilo natanko 170 let. Tu je deloval župnik Jožef Virk, ki je, najbrž prav zaradi šmarnic, spesnil tako znane pesmi, kot sta Spet kliče nas venčani maj in Veš, o Marija. Prvo pesem pojejo v tej župniji tudi med letom, ne samo v maju, nam je povedal sedanji župnik. Križev pot v cerkvi je poseben in napisi pod njim prav tako.
Sledila sta malica in počitek v senci dreves, ob polju skoraj zrelega žita, nato pa smo jo spet mahnili v hrib proti Resevni (682m). Resevna je priljubljena planinska točka, ki poleg prenovljenega planinskega doma (leta 2022) vabi z 20 m visokim razglednim stolpom.
Na poti v dolino smo iz grmovja rešili telička in se med rumenečimi žitnimi polji vrnili na železniško postajo v Šentjurju. Tu smo se poslovili, vsak je odšel v svojo smer, vsak vesel, da je prišel in postal bogatejši za nova spoznanja o Sloveniji.
