Na sončen in vroč velikonočni ponedeljek se nas je v Grosupljem zbralo 15 “jakobčkov” in še en kuža, od koder nas je po krasni poti, s polno lepih doživetij vodila Jakobova romarka Marija Likovič. V grosupeljski cerkvi Sv. Mihaela smo dobili romarski blagoslov tamkajšnjega kaplana, nato pa smo šli skozi vas Peč najprej do Police, do cerkve sv. Jakoba. Tam je potekal blagoslov traktorjev, ki ga je vodil župnik Martin Golob. Še nas, ki smo prišli za traktorji, je hudomušno poškropil. Po blagoslovu smo šli v cerkev, kjer smo izvedeli novico o smrti papeža Frančiška. Zmolili smo za njegovo dušo in zapeli.
Pot smo kasneje nadaljevali proti najvišji vasici romanja, Blečjem vrhu. S poti se nam je ponujal lep pogled na vasico Polica, kjer smo ta dan doživeli toliko lepega, zabavnega, pa tudi žalostnega. Na Blečjem vrhu smo si ogledali cerkev Sv. Benedikta, ki je poznoromanska cerkev iz 13. Stoletja in ki je v 18. stoletju dobila elemente baroka. Videli smo tudi zaklad te cerkve – starinsko ragljo, glasbilo velikonočnega tridnevja.
Na Blečjem vrhu smo se pri hiški Likovičevih okrepčali in bili deležni njihovega gostoljubja (vodnice Marije in njenega moža). Hvala. Za hiško pa stoji lepa družinska kapela.
Vračanje v dolino je potekalo večino časa po prelepi gozdni poti ob potoku Višnjica. Videli smo njena dva lepa slapova. Do njiju smo naredili nekaj korakov z naše poti v dolino. Del poti smo prehodili po isti trasi kot jo ima tudi “Pot dveh slapov” oz. v obratni smeri kot poteka pot sv. Jakoba.
Višnjica nas je pripeljala v idilično dolino, v kateri je vasica Dedni dol. Od daleč smo opazili romarsko cerkev Žalostne Matere Božje (s postajami križevega pota), katere izvor sega v 15. stoletje.
Zadnji del poti (2-3 km) do Višnje Gore smo hodili po asfaltu. Od tam smo se z vlakom vrnili domov.
Prelepa narava, prijetna družba, čudovito vreme, “obisk” treh cerkva in dan je bil izpolnjen ter notranje bogat. Hvaležni za to bogato “pot v Emavs”.
Tehnični podatek o poti: 16 km, okoli 300 vm.
