Tradicionalno romanje na Žalostno Goro poteka iz dveh smeri.
IZ LJUBLJANE
Na tiho in obenem volilno nedeljo sem se z “jakobčki” podala na tri hribčke nad naseljema Jezero in Podpeč: Sv. Ano (484m), Sv. Jožefa (441m) in na Žalostno Goro (418m). Na vseh treh hribčkih so cerkve. Skupini desetih, ki je romanje začela pri kapeli Lurške Matere Božje na Rakovniku, prehodila Ljubljansko barje, sem se pridružila pri cerkvi Sv. Lovrenca nad vasico Jezero. Prijetno je bilo srečati nekaj starih, večinoma pa novih “jakobčkov” in pot nadaljevati skupaj. Hribčki so nizki, hitro osvojeni, razgledi z njih pa lepi – posebej na Ljubljansko barje in Polhograjske hribe …
Na Žalostni Gori stoji mogočna baročna cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila v 18. stoletju pod oblastjo kartuzijanskih menihov, ki so imeli samostan v Bistri. Tam se nam je pridružilo še nekaj drugih Jakobovih romarjev, od katerih so nekateri priromali iz Logatca, nekateri po so se tja pripeljali. Med slednjimi je bila tudi Marjeta Rigler, snovalka poti sv. Jakoba po Sloveniji (skupaj s pokojnim možem Metodijem) ter Društva prijateljev Poti sv. Jakoba v Sloveniji. Ob sramežljivem soncu in mrzlem vetru se je odvil pomenljiv križev pot ob kapelicah, v katerih so posamezne postaje in ki so sestavni del cerkvenega obzidja. Romarsko sveto mašo je daroval Sebastjan Likar, župnik na Ježici.
Napovedanega dežja ni bilo, vzponov in spustov na poti malo, kilometrov dovolj, sonca nekaj, veter pa vseskozi. Miren, izpolnjen dan v pomladno dehteči naravi in v prijetni družbi je bil dobra priprava na prihajajočo Veliko noč in večerno spremljanje izida volitev.
Milena Bevc
IZ LOGATCA
Iz Logatca – prvič sama, a ne osamljena. Nekaj dežnih kapelj je v mrzlem jutru pomenilo blagoslov ob odhodu na pot, ki vodi pretežno po gozdu prav do Retovja na Verdu, kjer izvira reka sedmih imen – Ljubljanica. Po višini vode lahko sklepamo, da vlada suša. Po prečkanju avtoceste je mogoče pot nadaljevati po asfaltu ali po gozdu. Tokrat sem prvič izbrala gozd in malce gor malce dol, malce po stezi, malce po vlaki, in malce kar počez prispela v Bistro. Tam se je poslovilo sonce in okrepil veter. V piceriji Vidic v Borovnici sem prosila za vodo in ob pogledu na keramično ploščico s školjko in puščico s Francoske poti v Španiji, ki je bila na vidnem mestu pri točilni mizi, mi je zaigralo srce. Od Borovnice dalje se pot vije pretežno po trasi nekdanje železnice. Na Paškem mostu sem si privoščila malce počitka. Pogled na cerkev sv. Nikolaja je vedno nekaj posebno lepega: letos se še niso bohotile cvetoče češnje, je pa cvetel in omamno dišal ringlo.
Na Žalostni Gori – letos že šestnajstič, je vedno posebno lepo. Veselila sem se srečanja z romarskimi prijatelji, ki so prišli iz Ljubljane. Nekaj novih obrazov je bilo opaziti med njimi. Zame so ta srečanja pravi Božji dar. Križev pot s pomenljivim besedilom in sveta maša s postnim nagovorom so okronali lep romarski dan.
Eva Čeč
Fotografije: Milena Bevc, Urša Rigler, Eva Čeč
