Avtor: Igor Vidmar

Objavljeno dne

Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 14. dan

Od Ogleja do »Carolino«

Z BOGOM ZAČNI VSAKO DELO, PA BO SREČEN TEK IMELO ……

Zopet smo povabljeni na pot…. Bojan nas »pobira« – naprej Jelko, potem Marino in Ani, pa Slavico, Beatriko in Igorja, v Senožečah pa še Izidoro in nas varno pripelje v Oglej, kjer bomo nadaljevali lani zaključeno romanje proti Sveti deželi. Če bo božja volja se bomo v treh dneh približali Benetkah. No mislim, da bomo za tri romarske dneve »prekratki«. Naša Anči ima rojstni dan in nas pogosti s kavico in raznovrstnim pecivom. »Aja« vas zanima koliko je stara. Vprašajte jo, itak bo rekla deset let več, koliko jih kaže na njen lahkoten korak….. Vreme je čudovito. Sonček nas pozdravlja z neba, pot je označena z rumenimi puščicami in »trikotniki« svetega Benedikta. Če preveč klepetamo, se tudi malo »zahodimo«, ker puščice molčijo, ampak dobri pastir Igor pazi na svoje ovce, da se ne izgubijo med polji. Ob dvanajsti uri v cerkvi svetega Blaža z nebeško pošto pošljemo Angelovo čaščenje v nebesa, saj veste tisto Slomškovo : »Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše molitve gor in po njej pridejo sadovi božje milosti dol«. Kosilo imamo s sabo v popotni »malhici« v nahrbtniku – saj nismo lačni – ampak red je red in vzamemo si polurni počitek , da obtežimo želodčke in zmanjšamo težo nahrbtnika. Za poslastico molimo Serafinski rožni venec – Devica Marija že ve , kdo molitev potrebuje, priporočila ga bo Jezusu in stvarniku. Ko se zvečeri, pridemo v mestoCarolino, kjer se v cerkvi svetega Tomaža zahvalimo za vse prejete milosti na današnjem romanju.

Vmes se ustavimo v Ogleju, kjer imamo mašo v Baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Furlanščini.

Bojan nas odpelje v na Mirenski grad, kjer bomo dve noči spali v toplih sobah in jedli okusno večerjo in zajtrk.

Po večerji smo molili litanije in prvi dan devetdnevnice. Potem smo si ogledali prvi del  filma o sveti Jožefini Bakhiti. Kako kruto so pred sto leti delali ljudje s svojimi podrejenimi. No saj danes teles nadrejeni več ne trpinčijo toliko telesno, ampak imajo bolj prefinjene metode, ki zlomijo dušo. Kdaj se bomo pričeli spraševati, kaj bi na našem mestu v vsaki situaciji storil Jezus? Bomo kdaj prisluhnili njegovi poslednji volji, njegovi končni oporoki : » Moj zlati sen je, da se ljubite med seboj« ? (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

                

 

Objavljeno dne

Angeli poti svetega Jakoba

Romarji smo že po naravi takšni, da pomagamo ljudem, ki jih srečujemo na svoji življenjski ali romarski poti. Vedno, ko v romarskih krogih izrečem stavek: »Človek živi zato, da pomaga drugim,« je ta takoj razumljen. Če samo pomislim na fascinantno priliko iz Svetega pisma (Mt 14, 13–21), ko deček, ki ima »samo« pet ječmenovih hlebov in dve ribi, vse izroči Jezusu in s tem svojim dejanjem nahrani pet tisoč mož … In čeprav je v tem primeru deček dal veliko, pa je včasih treba dati malo, da narediš veliko.

 

Zato ustanavljamo »Angele poti svetega Jakoba«, kot koordinatorja za karitativno dejavnost v DPSJS in za Angele poti pa imenujemo mag. Francesko Žumer. V nadaljevanju prilagamo njen zapis.

 

Za dodatne informacije pišite na franceska.zumer@gmail.com, kamor lahko posredujete tudi vaše predloge in pripravljenost za sodelovanje.

 

Angeli poti

 

Angeli nam vedno pomagajo, le prositi jih moramo in še bolj pomembno je, da  se jim zahvalimo za pomoč! Tudi jaz se vedno pogosteje zavedam tega čudovitega angelskega daru, zato se zahvaljujem tudi za nazaj, za vse srečne zaključke, ki so se zgodili z njihovo pomočjo, pa se tedaj  nisem zavedala, kako pomembna je zahvala. Angelov ne smem prezreti. To je bila moja prva misel, ko sem dobila povabilo za tole sodelovanje.

 

Romar roma  po romarskih poteh k svetim krajem. V stoletjih nazaj so bili romarji resnično odvisni od dobrotnikov na poti. Tudi danes, v informacijski dobi, vsakdo z veseljem sprejme kakršen koli dar med potjo, naj bo to prenočišče, požirek pijače ali hrane, prostor za vmesni počitek, pogovor z domačini, kako in kje naprej po poti, ali spremstvo domačinov na delu poti. Slednje je v Sloveniji glede na objave v medijih še posebej priljubljeno.  Pri tem ni pomembno ali posamezniki so ali niso Jakobovi romarji, saj je tudi zaradi covida Jakobova pot Slovenije postala zaradi rumenih školjk in puščic splošno poznana, priznana in resnično obiskana.

 

Tudi v Sloveniji večkrat hodimo od jutra do večera, ne da bi na poti naleteli na trgovino ali bar. Zato v različnih delih Slovenije na Jakobovi poti že delujejo dobrotniki, angeli poti. Tu so našteti samo nekateri. V Logatcu imajo opremljeno zavetišče z jogiji; v Trnovem pod Sveto goro imajo v zidani, a odprti čakalnici na avtobusni postaji knjigobežnico in avtomata za napitke in prigrizke ter kratko leseno klop za počitek. V župnišču Studeno ključar romarski standard dopolnjuje s prispevki svoje družine. Na Štjaku Natalija, tajnica KS, gostoljubno odstopi prostor v Domu krajanov, rada pa bi več sodelovanja tudi z Jakobovim društvom. Med potjo so tudi posamezniki, ki že nudijo brezplačno spanje romarjem, je pa potrebno poudariti, da tovrstna pomoč ne sme biti javno objavljena zaradi različnih  inšpekcijskih služb. Lahko pa se tak seznam vodi interno znotraj društva in deli zaupanja vrednim, nikakor pa ne vsevprek, kar pomeni, da mora posameznik imeti dokazilo o romanju, tj. romarsko knjižico, kjer je razvidna njegova hoja, kajti le tako bomo ohranili in naprej zagotavljali kvaliteto storitev. Gotovo je po Sloveniji dovolj ljudi, ki z veseljem priskočijo na pomoč, le povabiti jih moramo. Slednje naredi vsakdo najlažje v svojem domačem okolju. To je tudi namen omenjene dejavnosti Jakobovega društva.

 

Vsak od nas najbolj pozna svojo bližnjo okolico tako glede strukture prebivalstva, lokalnih posebnosti kraja, njegovih naravnih in kulturnih znamenitosti, predvsem pa kje v kraju bi bil najprimernejši kraj oz. prostor za postavitev avtomata; kje bi se lahko prespalo oz. kje bi se dalo postaviti zasilno prenočišče za romarje; kje bi se lahko postavil lastni šotor ali najele od prebivalcev tistega kraja; kje je možen le kratek počitek v primeru slabega vremena; kdo je pripravljen ponuditi tudi samo telefonsko pomoč, odgovoriti na vprašanje ali ponuditi pomoč v obliki prevoza, npr. poškodbe, nujne prekinitve poti, bolezni; kdo je pripravljen  prehoditi z romarjem del poti; kdo je pripravljen skuhati kavico, sprejeti romarja za pol ure in ga pogostiti oz. okrepčati;  kdo je pripravljen ponuditi obrok romarju; kje lahko posameznik sam skuha kavico; lahko se zbirajo tudi materialna sredstva, npr. jogiji, odeje, kjer je prav tako potreben kriterij kvalitete; (samo namig, da to ni odpad, kot sem pogosto doživela v knjižnici ob podarjanju umazanih, raztrganih, plesnivih knjig – vse kriterije moramo postaviti in oblikovati vnaprej, da akcija ne zgubi svojega namena na eni strani in užaljenosti darovalcev na drugi strani ter se posledično izognemo vsem neprijetnostim),   itd.

 

Pri tem je nujno zavedanje o upoštevanju različnih faktorjev, nenehnim iskanjem novih dobrin in pomoči, tekočim  preverjanjem in vzdrževanjem, npr. osnovna higienska varnost, varnost in kakovost izdelkov v avtomatih z dopolnjevanjem oz. izločanjem artiklov, itd. Nujno je zavedanje, da je lažje nekaj vzpostaviti, mnogo težje je tisto tudi vzdrževati, da ustreza osnovnemu življenjskemu standardu tudi naprej, četudi gre »za romarje« in, kar je najpomembnejše, da vzbuja v človeku občutek zaželenosti, dobrodošlosti, spoštovanja, naklonjenosti, vrednosti.

 

Tako kot so vedno znova na delu markacisti, ki preverjajo in obnavljajo markacije zaradi vremenskih pojavov, vandalizma ali novih smeri, bo tudi tu potrebno še pred postavitvijo npr. avtomata, nujno poiskati osebo v tistem kraju, ki bo preverjala, popravljala, dopolnjevala, skrbela in sporočala o vseh spremembah, kakor tudi iskala nove dobrotnike in artikle. Prav tako bo nujno sodelovanje predstavnikov iz vseh vej Jakobove poti, ki bodo tudi osnovni nosilci telefonskih, informacijskih ali osebnih posredovanj informacij v tistem okolišu in dejanskemu nudenju pomoči, tj, da se konkretno  nanje lahko obrnejo Jakobovi romarji,  ter osebe, ki bo povezovala vse dejavnosti, vodila seznam  teh oseb, imela na enem mestu zbrane vse podatke, poskrbela za obveščanje, usklajevanje itd.

 

Tako je moje videnje, mogoče bo kdo pomislil, da preveč zapletam, a ne moremo nekaj zagnati in vreči v zrak nedodelano in, kar je izjemno pomembno za utrip naprej, v tesnem sodelovanju z domačini. Vse zadeve bodo delovale samo, če bodo zanje  živeli prebivalci kraja; le tako bodo ljudje ne le sprejeli zadevo, ampak bodo sami naklonjeno poskrbeli, popravili, kaj dodali in pogledali, kaj se dogaja, v kakšnem stanju je nekaj, pozorni bodo na vse, ki bodo šli mimo, še več, prebivalci bodo sami postali promotorji Jakobove poti in pomočniki romarjem obenem, le če se bodo počutili sestavni in koristni del velike verige romarjev, ne glede na to, ali sami so romarji ali niso. Tako bomo razvijali tudi socialni čut do sočloveka, osamljenost bomo zamenjali za druženje, spletale se bodo nove zgodbe in poznanstva, vsak posameznik se bo počutil koristnega nekomu in dodal svojemu življenju še eno vrednoto več.

 

Mag. Franceska Žumer

 

Objavljeno dne

Srčen spomin

Trideseti marec je bil dan srčnega spomina na Metodija Riglerja, prvega predsednika Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, ki bi bil tega dne star 80 let.

Osem nageljnov v spomin, predvsem pa iskrena molitev je povezala člane in prijatelje najprej ob obisku njegovega groba, nato pa tudi pri sveti maši na ljubljanskem Rakovniku, njegovi domači župniji.

Zatem smo se udeleženci srečali v bližnjih prostorih salezijanskega centra, kjer nas je bogato pogostila in s toplino sprejela Metodijeva žena Marjeta.

Iz naših rok je prejela simbolično zahvalo za vse, kar sta z Metodijem naredila za oživitev Jakobovih poti in romarske pobožnosti na Slovenskem,  predvsem pa za velikanski zgled zaupanja in vztrajnosti.

Opravljeno delo je neprecenljivo, največja zahvala je pravzaprav to, da Društvo deluje, poti živijo, romarji romajo.

Hvala Bogu, da imamo spomin – za spomine na velike ljudi, ki so utrli poti in nam s srčnim delom dali v varstvo veliko dediščino.

Marjetica Škrlec

    

Objavljeno dne

NA GORO Z DVEMA IMENOMA

Romanje našega Društva na Uršljo goro, 23. 10. 2021

“Uršla” ji pravijo Korošci vse od takrat, ko so na dotedanjem Plešivcu postavili cerkev svete Uršule. Kmalu bo tega 420 let, pa še vedno poznamo obe imeni: Plešivec, ker na vrhu ni dreves, in Uršlja gora, po svetnici, ki prepričljivo kraljuje kot oltarni kip v tej najvišje ležeči cerkvi na Slovenskem (1696 m). Gora je obenem najvzhodnejši vrh Karavank.

Člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo se tej dvojnosti malo približali tako, da smo se na vrh odpravili na dva načina.

Zbrali smo se na ljubljanskem Rakovniku še pred svitom in se z avtobusom odpeljali do Mežice, kjer nas je v cerkvi svetega Jakoba blagoslovil tamkajšnji duhovnik. Po obilni malici, ki jo je priskrbela Tanja Novak, se je sedem najbolj “gajstnih” že odpravilo na pot na Uršljo goro; hodili so dobrih 5 ur. Preostali smo bili zapeljani najprej do Kotelj, kjer smo si ogledali cerkev svete Marjete ter družinski grob pisatelja Prežihovega Voranca. Sledila je vožnja skozi žareče jesenske gozdove do koče na Naravskih ledinah, kjer smo popili kavo in nato tudi mi začeli s hojo: pred seboj smo imeli poldrugo uro pretežno strme, a prijetne poti, pa tudi obilico pogovorov.

Cerkev svete Uršule smo našli v megli, prav tako križ na najvišji točki gore (1723 m). Da smo našli tudi kočo, je bila motivacija velika, saj smo se v njej ogreli in prijetno družili do prihoda najbolj kondicijsko pripravljene sedmerice romarjev. Tu sta nas pričakala tudi Ana in Vinko Perše, naša koroška člana, z odlično potico.

Takoj nato smo v cerkvi pod mogočnim oltarnim kipom svete Uršule doživeli prelepo mašo z močno pridigo našega duhovnega vodje, p. Mirana Žvanuta, ki je vodil romarje iz Mežice. Z nagovorom je nastopil tudi predsednik Društva, Igor Vidmar, še ves pod vtisom štirimesečnega romanja po evropskih, tudi Jakobovih poteh, s katerega se je vrnil dve uri poprej. Hvaležen, da je Društvo v tem času ohranilo in okrepilo dobro energijo, mi pa hvaležni njemu, saj vemo, da je dolgo odsotnost in številne korake daroval tudi za blagoslov delovanja Društva. Podaril nam je tudi znamenite čudodelne svetinjice sv. Katarine Laboure. Med mašo je skozi meglo posijalo sonce in nas po njej pospremilo le na prve korake poti navzdol. A tudi sicer je vreme – bilo. Prav takšno, kot je narava v dneh, ko od zrelosti dostojanstveno prehaja k počitku in se tudi brez blišča svetlobe kaže v prvinski lepoti, ki jo vidiš, če jo gledaš s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Nismo se vrnili povsem v dolino, saj nas je avtobus pričakal precej visoko na hribu. Vožnjo v Ljubljano so popestrile šale p. Mirana o jezuitih in drugih redovnih bratih, pa tudi zanimiva predstavitev reda, iz katerega prihaja in ki ga trenutno vodi kot provincial. Vožnja pod vtisi zelo prijetnega romanja je minila hitro, v Ljubljano smo prispeli v večernih urah, spet nekoliko bogatejši, saj smo se priporočili ne le našemu sv. Jakobu, marveč tudi mogočni sveti Uršuli, ki je godovala le dva dni pred našim obiskom in je zavetnica številnih slovenskih Uršk, še več o njej pa lahko preberete tukaj:

https://katoliska-cerkev.si/sveta-ursula-devica-in-mucenka

Marjetica Škrlec

        

Objavljeno dne

Občni zbor Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji

“Kaj jaz lahko dam?” je bil skupni imenovalec te majske sobote (29.05.2021) v mojih očeh. Prvič se je to vprašanje zastavilo ob obisku zadnjega zemeljskega bivališča Metodija Riglerja, kjer je priplavala v zavest njegova mogočna zapuščina. Nato ob sporočilih, prejetih med mašo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Pa spet ob pogledu na dobrote vseh vrst, pod katerimi se je šibila miza med sproščenim druženjem. In nenazadnje ob razmislekih, ki jih je sprožala razprava v skoraj polni dvoranici Občnega zbora.

 

 

Zbrali smo se ob 14. uri pred cerkvijo sv. Križa in se skupaj poklonili Metodijevemu spominu. “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …” je odzvanjalo nad grobovi na Žalah. Metodijeva soproga Marjeta je prebrala pismo škofa Jurija Bizjaka, zapisano v novembru 2020. V njem se zahvaljuje za Metodijevo “pristno in iskreno vero, za njegov zgled možate in predane pobožnosti, za njegovo velikodušno gostoljubnost in preprosto prijateljstvo”, predvsem pa za predanost poslanstvu: da je “s svetimi Jakobovimi školjkami čez in čez označil in posvetil vso našo deželo.” Prižgali smo nekaj sveč in zadnji dom velikega moža okrasili s cvetjem.

 

  

Ob 16. uri smo se udeležili maše v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Da smo v zemeljskih življenjih vsi romarji na poti, ki iščemo modrost, smo slišali. Da je lahko vse, kar doživimo, čudež, če ga znamo videti. Da smo v Ignacijevem letu, letu spreobrnjenja, in da je naša naloga le dopustiti spremembo, kajti ko nas stvarstvo spremeni, lahko mi spremenimo druge.

 

 

 

 

 

Po maši smo izkoristili čas pogostitve za sproščene izmenjave in spoznavanja, želodčki pa so hvaležno prikimavali.

 

V prostorih župnije sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani smo ob 18h začeli z uradnim delom občnega zbora društva. Izvolili smo delovno predsedstvo, verifikacijsko-volilno komisijo, dva overovatelja in zapisnikarja. Nagovoril nas je predsednik DPPSJS Igor Vidmar. V krajšem povzetku preteklih dogajanj je pojasnil, da trud glede sodelovanja s kolesarsko skupino ni obrodil želenih sadov in da se poti ločujejo, hkrati pa pozval k sodelovalni miselnosti in iskanju skupnih možnosti. “Smo vendarle ‘prijatelji poti’ svetega Jakoba. Ta pot ni naša. Naloga društva je pomagati tistim, ki jih Jakob kliče,” je povedal Igor. Pozval je tudi k pomoči pri izdajanju listin in dežuranju v novih prostorih društva, ko bodo znani časovni termini. Predstavil je patra Mirana Žvanuta, ki je imenovan za uradnega duhovnega vodjo DPPSJS. Izvolili smo člana upravnega odbora in nadomestnega člana disciplinske komisije. Potrdili smo Letno poročilo, Poročilo nadzornega odbora in Finančno poročilo DPPSJS za leto 2020, spremembe Statuta DPPSJS, sprejem Čistopisa statuta DPPSJS ter Pravilnik Disciplinske komisije DPPSJS. Podelili smo nekaj misli glede Pravilnika o označevanju in vzdrževanju Jakobove poti v Sloveniji, ki naj bi poskrbel za konsistentne in jasne oznake – poenotili naj bi vse puščice po Sloveniji. Skrbniki posameznih odsekov so jasno opredeljeni. Ob koncu smo bili opozorjeni še na članek v OniPlus, v katerem predsednik društva širi glas o Jakobovih poteh v Sloveniji.

 

Dan je torej prinesel mnogo dobrega. Zavedam se, da ne bi bil enak brez Marjetičinega zvonkega glasu, Tanjinih pridnih rok in truda ostalih gospodinj, ki so poskrbele, da se je miza šibila od dobrot. Ne bi bil enak brez vseh izrazov hvaležnosti in želje po dobronamernem sodelovanju, ki jih je prinesel občni zbor. Ne bi bil enak brez majhnih in velikih izmenjanih besed in izkušenj. Predvsem pa ne bi bil enak brez dolgoletne predanosti Marjete in Metodija Riglerja ideji Jakobove poti. 

 

Zato si želim, da bi vsak moj dan vseboval to vprašanje: kaj jaz lahko dam? Ker bo v čakanju na odgovor minil mnogo bolj srečno, kot če le čakam na dobitek: ko skozme teče reka dobrega namena, naplavlja na bregove mojih misli mir in radost in izpolnjenost. 

 

Naj torej vsako jutro odpremo oči v svet sodelovanja namesto v svet tekmovalnosti. Naj gredo naše misli v smer povezanosti in enosti namesto v smer ločenosti. In naj bo Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji skupnost ljudi, ki se znajo vprašati: kaj lahko iz svoje male malhe dobrega prispevam v skupno polje? Kajti iz majhnih dobrih namenov, povezanih s skupnim ciljem, se rojevajo mogočne stvari. 

 

Eva Remškar