Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 14. dan

objavljeno v: Dogodki, Neuvrščeno, Romanja | 0

Od Ogleja do »Carolino«

Z BOGOM ZAČNI VSAKO DELO, PA BO SREČEN TEK IMELO ……

Zopet smo povabljeni na pot…. Bojan nas »pobira« – naprej Jelko, potem Marino in Ani, pa Slavico, Beatriko in Igorja, v Senožečah pa še Izidoro in nas varno pripelje v Oglej, kjer bomo nadaljevali lani zaključeno romanje proti Sveti deželi. Če bo božja volja se bomo v treh dneh približali Benetkah. No mislim, da bomo za tri romarske dneve »prekratki«. Naša Anči ima rojstni dan in nas pogosti s kavico in raznovrstnim pecivom. »Aja« vas zanima koliko je stara. Vprašajte jo, itak bo rekla deset let več, koliko jih kaže na njen lahkoten korak….. Vreme je čudovito. Sonček nas pozdravlja z neba, pot je označena z rumenimi puščicami in »trikotniki« svetega Benedikta. Če preveč klepetamo, se tudi malo »zahodimo«, ker puščice molčijo, ampak dobri pastir Igor pazi na svoje ovce, da se ne izgubijo med polji. Ob dvanajsti uri v cerkvi svetega Blaža z nebeško pošto pošljemo Angelovo čaščenje v nebesa, saj veste tisto Slomškovo : »Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše molitve gor in po njej pridejo sadovi božje milosti dol«. Kosilo imamo s sabo v popotni »malhici« v nahrbtniku – saj nismo lačni – ampak red je red in vzamemo si polurni počitek , da obtežimo želodčke in zmanjšamo težo nahrbtnika. Za poslastico molimo Serafinski rožni venec – Devica Marija že ve , kdo molitev potrebuje, priporočila ga bo Jezusu in stvarniku. Ko se zvečeri, pridemo v mestoCarolino, kjer se v cerkvi svetega Tomaža zahvalimo za vse prejete milosti na današnjem romanju.

Vmes se ustavimo v Ogleju, kjer imamo mašo v Baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Furlanščini.

Bojan nas odpelje v na Mirenski grad, kjer bomo dve noči spali v toplih sobah in jedli okusno večerjo in zajtrk.

Po večerji smo molili litanije in prvi dan devetdnevnice. Potem smo si ogledali prvi del  filma o sveti Jožefini Bakhiti. Kako kruto so pred sto leti delali ljudje s svojimi podrejenimi. No saj danes teles nadrejeni več ne trpinčijo toliko telesno, ampak imajo bolj prefinjene metode, ki zlomijo dušo. Kdaj se bomo pričeli spraševati, kaj bi na našem mestu v vsaki situaciji storil Jezus? Bomo kdaj prisluhnili njegovi poslednji volji, njegovi končni oporoki : » Moj zlati sen je, da se ljubite med seboj« ? (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

                

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja