Na Koroško smo se pripeljali skozi predor Ljubelj in kmalu prišli do Borovelj na Koroškem, kjer je bil naš prvi cilj.
Ob 8h nas je v cerkvi sv. Martina pričakal župnik dr. Jakob Ibounig, ki nam je omogočil ogled cerkve, nam povedal nekaj o njeni zgodovini in o župniji, nato pa je za nas daroval sv. mašo, pri kateri smo aktivno sodelovali s petjem, ministriranjem in branjem berila.
Sledil je premik z avtobusom do Bistrice v Rožu, kjer smo začeli naše peš romanje po avstrijsko-koroški romarski Jakobovi poti, ki ima sicer 10 etap od Dravograda do Oberdrauburga (237 km), in poteka v smeri zahoda proti Innsbrucku. Mi smo prehodili delček te poti, večinoma ob reki Dravi.
Na poti smo se ustavili v vasi Sveče, to je kraj, v katerem se je rodil eden izmed soustanoviteljev Mohorjeve družbe (Andrej Einspieler, poleg njega še Anton Martin Slomšek in Anton Janežič) in kraj, ki je še danes poln umetniške energije. Slovensko prosvetno društvo Kočna vsako poletje vabi umetnike iz širšega prostora na mednarodni Slikarski teden. Središče slikarskega tedna je Vrbnikova domačija z galerijo Gorše. V njej si je slovenski likovni ustvarjalec France Gorše (1897–1986), ki je v Zagrebu študiral pri slovitem hrvaškem kiparju Ivanu Meštroviču, po vrnitvi iz Združenih držav Amerike leta 1973 uredil domovanje. Na vrtu Vrbnikove domačije, neposredno ob sveški cerkvi sv. Lamberta, so razstavljeni tudi Goršetovi doprsni kipi pomembnih osebnosti iz koroške slovenske zgodovine. Vas je znana tudi po svojem dokaj ohranjenem zgodovinskem jedru, ki se razteza ob potoku. Po vsej vasi pa so na prostem postavljene kovinske skulpture – Sveče se namreč ponašajo tudi s Kovaškim muzejem.
Zdravko (Valentin) Inzko, visok diplomat, bivši veleposlanik Avstrije v Sloveniji in danes visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, živi v Svečah še danes, kot nekoč njegovi predniki, z njim pa njegova soproga, mezzosopranistka svetovnega slovesa (pela je tako v newyorški Metropolitanski operi (Met) kakor v Dunajski državni operi) Bernarda Fink – Inzko. Srečali smo ju in povabila sta nas v skedenj, ki je sedaj preurejen v vaški kulturni dom. Gospod nam je predstavil bogato zgodovino njihovega kraja in njihovega kulturnega središča.
Zdravko Inzko: »Boleča točka je tudi izumiranje moje vasi, ki nima več niti ljudske šole, niti trgovine, niti dvajset poklicev, ki jih je imela nekoč. Proti temu se skušam bojevati z načrtom majhne galerije, vaškega in identitetnega muzeja in ob nedeljah – ko sem doma – z igranjem na orgle pri sveti maši.« Viden ukrep za ohranitev kulturne dediščine kraja je bila tudi akcija SPD Kočna za izdajo zemljevida s slovenskimi ledinskimi imeni v Svečah in v okolici ter z namestitvijo tabel na hišah z domačimi hišnimi imeni – ki so seveda vsa slovenska.
Kasneje nas je pot vodila še mimo cerkvice sv. Ožbolta, ki je bila prvič omenjena že leta 1267, sedanja pa je nastala okoli leta 1520. Cerkev je bila zaprta za ogled, smo se pa lahko v njen bližini okrepčali z osvežilnimi napitki, saj so se domači gasilci pripravljali na popoldansko veselico in je bil bar že odprt, dan pa je bil zelo vroč.
Po približno 11. prehojenih kilometrih smo se spet usedli na avtobus in se odpeljali v vas Šentjakob v Rožu, kjer nam je g. župnik Jurij Buch razkazal cerkev sv. Jakoba in bližnjo mrliško vežico. Po turškem vdoru leta 1489 so nekdanjo cerkev obnovili in razširili. Cerkev je leta 1972 uničil požar, ohranjena sta bila samo kor in lesen svetnikov kip, ostalo so obnovili. V cerkvi smo lahko opazovali sodobne stenske freske Valentina Omana z naslovom Križev pot človeštva.
V kraju deluje tudi Slovensko prosvetno društvo Rož z dolgo pevsko in gledališko tradicijo. Občina Šentjakob je znamenita kot kraj, kjer je v 15. stoletju živela in bila ugrabljena v turško jetništvo resnična Miklova Zala, Rozalija Mikel iz Miklovine pri Svatnah.
Naslednji postanek je bila vas Podgorje (Maria Elend), kjer smo si ogledali tamkajšnjo cerkev. Romarska Marijina cerkev je gotska cerkev z obsežnimi baročnimi preureditvami in masivnim romanskim zvonikom. Za časa turških vpadov v letih 1478 in 1483 je bila prvotna cerkev iz leta 1267 uničena. Na njenem mestu je bila postavljena nova, ki je bila posvečena leta 1486. Svojo današnjo podobo je cerkev dobila med letoma 1682 in 1690.
Na polkrožnem slavoloku vidimo zapis: hIC thronVs gratIarVM qVo ab angeLIs VIrgo DeportarI VoLvIt (Tu je prestol milosti, na katerega so angeli prenesli Marijo).
Pripoved pravi, da so pogani prve kristjane pošiljali v Podgorje v pregnanstvo. Med tem divjim skalovjem so si izgnanci sezidali kapelico in izrezljali Marijin kip. Tako je nastala tu božja pot, kamor so se ljudje zatekali v stiskah. Latinsko ime Maria in exilio (Marija v izgnanstvu) naj bi to zgodbo potrjevalo, kot so trdili osojski menihi. Nekoč je do vznožja hriba, kjer je stala kapelica, priromala tudi neka noseča plemenita gospa, da bi prosila za srečen porod. Ko je zagledala kapelico visoko nad seboj, je utrujena obupala. Pokleknila je na tla in opravila romarsko pobožnost kar tam. Vsa utrujena je tam tudi zaspala. Ko se je zbudila, je zagledala vsa začudena kapelico pred seboj. Angeli so jo prinesli z gore v dolino. Pozneje je osojski opat ukazal nad malo kapelico pozidati sedanjo podgorsko cerkev. Res pa je, da je bila v cerkvi vse do predelav leta 1683 kapelica z Marijino podobo.
V Cerkvi je na ogled znameniti gotski krilni oltar, ki je eden lepših krilnih oltarjev na Koroškem. Izdelan je bil v letih 1515/ 20. V oltarni niši je Marija z Jezusom s polmesecem pod nogami. Ob njej sta priprošnjika proti kugi, sv. Rok, ki kaže kužno rano in sv. Boštjan s puščicami v roki.
Dvanajst priprošnjikov v sili je upodobljenih v skupinah po tri na krilih oltarja. Na epistolski strani so spodaj sv. Barbara (stolp), sv. Katarina (meč), sv. Marjeta (zmaj), nad njimi pa sv. Evstahij (rogovje), sv. Jurij (zmaj) in sv. Krištof (Božje dete). Na evangeljski strani so spodaj sv. Pantaleon (z rokami pribitimi na glavo), sv. Egidij (košuta), sv. Vid (kotel), nad njimi pa sv. Dioniz (z glavo v rokah), sv. Erazem (vitel) in sv. Blaž (sveči). Na predeli je kot trinajsti priprošnjik upodobljen sv. Ahac, ki ga mučijo skupaj z njegovimi tovariši. Od ponavadi upodobljenih štirinajstih priprošnjikov v sili manjka sv. Cirijak, ki je odstopil prostor Roku in Boštjanu.
Oltarna krila so bila odprta ob nedeljah in praznikih, ob delavnikih in v postnem času pa zaprta. Na zunanji strani kril so naslikani prizori iz Kristusovega trpljenja: Jezus na Oljski gori, kronanje s trnjevo krono, bičanje in križanje. Ob straneh so štirje evangelisti: Matej z angelom, Marko z levom, Luka z volom in Janez z orlom. V okrasnem čelu oltarja so kipi trpečega Kristusa, Marije in sv. Janeza.
Upodobitve štirinajstih priprošnjikov v sili segajo v 14. stoletje, češčenje in upodabljanje pa se je razširilo po sredi 15. stoletja in je bilo živo vse do poznega baroka.
V cerkvi nas je pozdravil g. župnik Jože Markowitz, ki je tudi sam Jakobov romar. Pred leti je šel peš od doma v Santiago in peš tudi nazaj domov.
Sledila sta počitek in malica v senci cerkve, hkrati je bil to tudi čas za zabavno druženje in pogovor.
Na poti domov smo se ustavili še na hribu Jedvovca nad Vrbskim jezerom, kjer smo si ogledali razgledni stolp »Pyramidenkogel«. Z njega se nam je ponudil res lep razgled na bližnjo in daljno okolico.
Tokratno romanje je bilo mogoče res manj pohodno, a je bilo kulturno in duhovno bogato, veliko smo tudi prepevali. Naj nas dobra volja in blagoslov sv. Jakoba spremljata še naprej!
