Prvo oktobrsko jutro je obarvalo nebo rožnato rdeče, prav kakor so že obarvane pohorske planjave v tej zgodnji jeseni.
Vabilo na Koroško k sv. Jakobu, od koder bomo del Slovenske planinske poti hodili od zahoda proti vzhodu, je obetalo. “Čaka nas obilica ljudskega petja in pristnega pohorskega humorja.” Če vabijo Jeseničniki, ne more biti drugače, saj je bilo petje vsem članom družine položeno ze v zibelko. Ta jim je tekla v hiši z daljno letnico 1843, v kateri smo naše druženje kar dolgo zaključevali ob dobrotah domače kuhinje in občudovanju vsega starega in pristnega, kar je s skrbno obnovo uspelo ohraniti za današnji čas.
Med začetkom in koncem dneva pa je bila pot. Najprej k Camino zavetniku sv. Jakobu, tokrat v Pamečah pri Slovenj Gradcu (kako dobro je, da je v Sloveniji kar 67 Jakobovih cerkva, lepo posejanih po vsej deželi, ki jih lahko obiskujemo!).Koraki so nas nato vodili od Grmovškovega doma pod Veliko Kopo na najvišji vrh Pohorja, Črni vrh, od tam pa do Ribniške koče ter Ribniškega jezera, od koder smo se spustili v Veliko Mislinjo na domačijo Miklavževih.
Od tam smo šele zvečer odšli v spremstvu pesmi Tihi večer, ki med drugim pravi :”Zlatemu dnevu minil je čas.” Hvala, prijatelji, da ste navaden torek spremenili v zlat dan.
Besedilo in slike Marjetica Škrlec
