Tudi rudarski kraji v osrčju Slovenije imajo svojega Jakoba. Devet prijateljev našega društva ga je danes pod Mirovim vodstvom obiskalo “na Duoli pri Hrastniki”, kot rečejo tam. Prav mogočno cerkev ima, v njej pa tudi dva posebej krasna mozaika iz svetlečih kamnov, ki ju je v spomin na svoja pokojna brata Jurija in Frančiška dala izdelati grofica Ema de Seppi iz nekdaj eminentne, Miramaru podobne Vile de Seppi nasproti hrastniške steklarne. Po vodenem ogledu cerkve smo se ustavili na kavi v spremstvu prijateljev Jožice in Marjana iz Laškega, ki sta nas poleg kave pogostila še s sladkimi dobrotami. (Kako lepo je hoditi po naši deželi, ko so prav povsod doma prijatelji, ki te pridejo pričakat!)
Tako okrepčani smo nato zakorakali ne v gore, ampak “na Guore”. Gore so hrib nad Dolom, z lepim razgledom na Mrzlico, Kal, Dol, Marno in celo Radeče. (Ob bližnji hiši domuje mini ameriški pujs Tonči, s katerim sem se morala spoznati!) Najatraktivnejši del tega vrha pa je petstoletna cerkvica svetega Jurija, ki nas je točno opoldne ganljivo navdušila s svojo notranjostjo, morda pa še bolj zaradi srčne gospe Vike, ki z veliko ljubezni skrbi za cerkev in po njeni zaslugi smo imeli čudovit ogled. Skupaj smo zapeli Angelovo češčenje, nato pa je Danijel na koru gonil meh, pod prsti Vike pa so se oglasile tudi stare orgle. Megi, zavetiščna psička, se od svoje lastnice ne loči, zato jih je zvedavo poslušala na koru tudi ona.
Romarsko planinski dan v Zasavju se je k zaključku nagibal še nekaj časa v planinski koči na Gorah. Strinjali smo se, da je potrpežljivost mati modrosti: za teden dni prestavljeno romanje je čudoviti zadnji poletni soboti dalo topel jesenski poljub in nas napolnilo z zadovoljstvom.
Besedilo in slike: Marjetica Škrlec