Prvo majniško soboto nas je pot popeljala na obisk k najzahodnejši cerkvi svetega Jakoba v Sloveniji, svetemu Jakobu nad Debenjem. V resnici pa smo si ogledali tudi župnijsko cerkev v Ligu in si ogledali vse njene podružnice.
Romarska cerkev Marijino Celje (po prenosu podobe iz Mariazell v cerkev sv. Zenona in povečanju cerkve v Ligu) kraljuje nad krajem in nudi prelepe razglede v zunanjosti in presenetljivo pa tudi sporočilno bogastvo v notranjosti. O cerkvi nam je pripovedovala Metoda, zadnji v vasi rojeni otrok (vsi mlajši so rojeni v porodnišnici). Cerkev sv. Kancijana v Britofu nas je očarala z prelepo kopijo krilnega oltarja svetega Kancijana (original hrani Narodni muzej) in obnovljenim glavnim baročnim oltarjem, ki je eden najlepših te vrste. V Britofu smo se približali meji z Italijo in mejni reki Idriji. V Zapotoku smo s pesmijo počastili svetega nadangela Gabrijela in se nato povzpeli do cerkve sv. Jakoba nad Debenjem. Obisk cerkve, uživanje v najlepšem razgledu na poti in malo daljši počitek so nas doleteli ravno ob pravem času. Zadnji obisk smo namenili cerkvi sv. Genderce (sv. Jedrt) pod vrhom Korade in pot zaključili (in dodobra zalili po vročem dnevu) pri planinski koči na Koradi.
Župnijski cerkvi v Ligu so prizanesle tako Jožefinske reforme kot obe svetovni vojni. Župljani župnije Lig se radi pohvalijo, da so imeli zelo dobre župnike, ki so lepo skrbeli tako za cerkev kot za župnijo. Med drugim je nekaj let tu župnikoval tudi znameniti Otmar Črnilogar, prevajalec svetega pisma in človek mnogih talentov.
Po dolgih letih demografske suše se Lig postavlja na noge. Administrativno določena meja je vas po drugi svetovni vojni odrezala od tradicionalnega zaledja – okolice Čedada. To je povzročilo izseljevanje in umiranje vasi. A danes vas znova oživlja otroški živžav. Krajani in občina Kanal obnavljajo župnišče, ki naj bi postalo nastanitveni objekt za romarje in pohodnike na Poti treh svetišč: Sveta Gora, Marijino Celje in Stara Gora in za druge obiskovalce, ki se želijo oddahniti daleč stran od mestnega vrveža. Smerokaze na tej poti smo srečevali tudi mi in prehodili del te označene poti.
Naužili smo se naravnih in duhovnih lepot, spremljalo nas je dehteče pomladno cvetje in ptičje petje, zvesti romarski prijatelji, užili smo gostoljublje organizatorjev, obujali spomine na življenje v teh obmejnih krajih v družbi Marije, ki je vse organizirala, njene devetdesetlene mame in sestre Marte, ki nas je pogostila pred odhodom na pot, ter Miroslava, ki nas je vso pot vodil tudi po poteh, ki jih poznajo samo domačini. Le poredko imamo priložnost na naših romanjih vstopiti prav v vse cerkve, ki jih srečamo na poti. Tokrat se je Marija res potrudila. Za zadnje tri od petih obiskanih so ji dan prej skrbniki zaupali ključe.
Hvala Bogu, sv. Jakobu in vsem omenjenim, ki ste nam pripravili tako čudovito romanje.
Slike: Irena Nakić
