Srčen spomin

Trideseti marec je bil dan srčnega spomina na Metodija Riglerja, prvega predsednika Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, ki bi bil tega dne star 80 let.

Osem nageljnov v spomin, predvsem pa iskrena molitev je povezala člane in prijatelje najprej ob obisku njegovega groba, nato pa tudi pri sveti maši na ljubljanskem Rakovniku, njegovi domači župniji.

Zatem smo se udeleženci srečali v bližnjih prostorih salezijanskega centra, kjer nas je bogato pogostila in s toplino sprejela Metodijeva žena Marjeta.

Iz naših rok je prejela simbolično zahvalo za vse, kar sta z Metodijem naredila za oživitev Jakobovih poti in romarske pobožnosti na Slovenskem,  predvsem pa za velikanski zgled zaupanja in vztrajnosti.

Opravljeno delo je neprecenljivo, največja zahvala je pravzaprav to, da Društvo deluje, poti živijo, romarji romajo.

Hvala Bogu, da imamo spomin – za spomine na velike ljudi, ki so utrli poti in nam s srčnim delom dali v varstvo veliko dediščino.

Marjetica Škrlec

    

Od Skrilj do Ozeljana – pod sončnim Čavnom, 12. 3. 2022

Ko sem Marjota vprašala, ali bo tudi letos postno romanje od Skrilj do Ozeljana, mi je dejal: “Uradno ne, a za društvo sem ga vedno pripravljen organizirati.” Pa se nas je skupaj z domačini na prelep zgodnje pomladni dan zbralo okrog 70. 

Zbrali smo se pri Rovtarjevih in po dobrodošlici odšli do cerkve sv. Marjete, kjer naj bi bila sv. maša. A gospod Rafko Klemenčič je bil pozitiven in mašo je zamenjala molitev za srečno romanje. Čez gmajno smo se podali proti Kamnjam, župnijski cerkvi sv. Mihaela. Gospod župnik Rafko, ki je ravno urejal nadomeščanja za maše po župniji, nam je z vrha stopnic župnišča podelil blagoslov, pridne gospodinje pa so nas okrepčale. Pot smo nadaljevali skozi manjše zaselke proti Školju sv. Pavla nad Vrtovinom.  Na bregu pod vrhom smo občudovali mogočno obzidje vodnjaka, ki so ga zgradili prebivalci utrdbe na vrhu. Vrh je bil namreč naseljen od prazgodovine dalje. Na vrhu danes kraljuje cerkev sv. Pavla, ki so jo obnovili leta 1946 (prva povojna obnova cerkve v Sloveniji), pred nekaj leti pa so pri obnovi dodali še zvonik na preslico, ki ga je postavil prav Marjo Rovtar. V cerkvi so spomiske plošče, na katerih so vklesana imena dobrotnikov, ki so pomagali pri obnovi cerkve in spomenik nekaterim žrtvam druge svetovne vojne.  V bližini cerkve je postavljena forma viva z izdelki kamnoseške delavnice. 

Po gozdu smo prispeli do Tabora nad Črničami in si ogledali mogočno obzidje iz leta 1413, ki je varovalo prebivalce pred Turki. Kraj pa je bil naseljen že pod Rimljani. V vasi lahko vidimo zanimivo stavbno dediščino. Rovtarjevi so nas spet okrepčali in podali smo se k romarski cerkvi sv. Marije nad Vitovljami. Nad Vipavsko  dolino kraljuje že od 14. stoletja, bila je priljubljena romarska pot. Kraj je bil naseljen seveda že v prazgodovini.  Leta 1944 so cerkev nemški vojaki podminirali in ostale so le ruševine. Po desetleni obnovi so jo sredi sedemdesetih let znova blagoslovili. V njej lahko vidimo značilne gotske sklepnike, ki so miniranje preživeli in kopijo Marijinega kronanja. Original hranijo v kromberškem muzeju. Tu so nas pogostili z najboljšo domačo malico. 

Od tu je šlo le navzdol proti cerkvi sv. Mihaela v Šmihelu, kjer smo si ogledali znamenite restavrirane freske iz konca 15. stoletja. Zaključili smo v cerkvi sv. Jakoba v Ozeljanu, ki je danes podružnična cerkev. Nastala je najverjetneje s povečanjem grajske kapele, saj je povezana z ozeljansko graščino. Z desetko rožnega venca smo se zahvalili za prelep dan in prosili za tiste, ki trpijo zaradi vojne. Znova je zadonela prelepa pesem naših koroških prijateljev, ki jim se jim radi pridružimo tudi drugi. 

Hvala Rovtarjevi in koroški Jakobovi romarji. 

 

 

 

Od Antona do Pavla

OD sv. ANTONA DO sv. PAVLA je osem koledarskih januarskih dni. Od Brezovice, kjer je cerkev posvečena prvemu svetniku, do Vrhnike, kjer je zavetnik drugi, je dvanajst kilometrov. Tradicija tega romanja Društva prijateljev Jakobove poti je že dolga. Še nikoli pa baje ni bilo tako lepega, sončnega dne, kakršen je bil današnji 30. januar. Sama sem pot prehodila samo v puloverju in skoraj že pogrešala kremo za sončenje. Še lepše pa je bilo vzdušje. Zdi se, da smo se domov vračali boljši – kakor se je tudi sveti Pavel, ko ga je še kot Savla čudežno spremenila njegova pot v Damask. Besede: “Jaz sem, Jezus, ki ga ti preganjaš,” so bile besede, ki so v Pavlovo življenjsko pot popolnoma spremenile. Od takrat, ko je v svoje dni sprejel dejstvo, da je Jezus njegov sopotnik in ne nasprotnik, je bil njegov oznanjevalec. Le kdo ne pozna številnih Pavlovih pisem, s katerimi je obogateno Sveto pismo, če ne drugih, zagotovo tiste : “Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” Tako se končuje znana Pavlova Visoka pesem (1 Kor 1,1-13).

Naša tokratno srečanje je bilo brez velikih čudežev, a polno tistih majhnih v naravi in v človeških srečanjih. Tudi tokrat smo torej zaključku tedna dali lepo in veliko piko na i.

 

Marjetica Škrlec

Romanje ima za Jakobove romarje še eno spominsko noto. V Dragomeru pri Brezovici že osmo leto počivajo telesni ostanki  Stanislava Kvaternika, redkobesednega in duhovno bogatega pobudnika peš romanj iz Brezovice in skrbnika Jakobove poti. Na pokopališču  na Vrhniki pa smo se lani poslovili od našega najvišjega po postavi, dobrosrčnega in vedno nasmejanega Jureta Zimška, ki je bil stalni udeleženec teh romanj v preteklih letih. Z drugimi našimi pokojnimi člani  jih nosimo v svojih srcih in verjamemo, da se na naših srečanjih veselijo z nami. Zadnje štiri fotogarfije so prispevali romarji, ki so prišli iz Logatca in se zvečer tja tudi vrnili.

“HVALA” na Brezjah

 

“HVALA” NA BREZJAH

Manj, a ne manj pomembno, lahko rečemo ob letošnjem tradicionalnem zahvalnem peš romanju članov Društva prijateljev Jakobove poti v Sloveniji iz Vodic, Kranja in Nakla na Brezje v zadnjem tednu leta. Šest najvztrajnejših romarjev se je na pot podalo iz Vodic že ob sedmih zjutraj, ostali smo se pridružili v Kranju, Naklu ali na Brezjah. Po sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Miran, je predsednik Igor podelil potrdila o prehojenih slovenskih Jakobovih poteh v zadnjih mesecih tega leta 35  romarjem, članom in posameznikom. Pot torej živi.

Tokrat je bilo nekoliko manj romarjev zaradi termina med tednom, a nič manj zahvale za vse prehojene Jakobove in druge poti v minulem letu.

In, spogledujoč se s prihodnjim, tudi tiha prošnja vsakega od nas, da bi jih bilo še veliko. In da bi bile srečne.

Marjetica Škrlec

Od sv. Jakoba do sv. Jakoba – iz Kamnika v Šentjakob

Leto je naokoli in Jakobčki smo spet poromali do cerkve sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi v soboto 7.8.2021. Tokrat smo se z vlakom odpeljali v Kamnik in poromalu od tam.

V Kamniku smo se najprej ustavili ob kipu Rudolfa Majstra, generala, borca za severno mejo, ki je bil rojen v Kamniku 1874 leta, nato pa še v Frančiškanskemu samostanu sv. Jakoba.

Tam nam je pater Franci predstavil znamenito knjižnico, ki hrani knjige kot so Dalmatinova biblija, Slava vojvodine Kranjske…, kapelo Božjega groba in cerkev sv. Jakoba.

Sledilo je 19,5 km poti po soncu in po senčnih poteh ob Kamniški Bistrici. Zadnji del poti so sonce prekrili oblaki, tako, da ni bilo več tako vroče. Po poti smo se večkrat ustavili, kaj popili in se v senci ohladili. V Domžalah smo bili gostje Hinka in njegove žene.

V Šentjakobu je sv. mašo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Darovana je bila za pokojnega predsednika Društva prijateljev poti sv. Jakoba Metodija Riglerja. Lani avgusta je bil tu še z nami, zdaj pa nas spremlja iz nebes.

Po sv. maši sta nas naša vodnika Dane in Hinko še pogostila Pod skalco. Čas je med prijetnim klepetom kar prehitro minil.

Silva Zimic