Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 16. dan

Od Latisane do “Concordia Sagittaria”

Ob 6 uri nas prebudi cerkveno zvonjenje, ki naznanja, da se noč počasi umika dnevu. Pri sveti maši dobimo blagoslov, po zajtrku se poslovimo od prijaznih gostiteljev, Bojan nas odpelje do Latisane, kjer dobimo žige v naše romarske listine in po »obvezni kavici« ob 10uri vendarle naredimo prve romarske korake. Ja, rekli boste: čudni so ti romarji, ko pričnejo hoditi, ko je sonček že tri ure na nebu. Tako pač je, vsak roma po svoje, pa tudi, da se romarju ne sme nikoli muditi, saj Vsemogočni vodi naše korake, kot je geslo romanja današnjega dne. Malo ob cesti, veliko več po mehkih markiranih poljskih stezicah prispemo v kraj  San Michele al Taglinamento, kjer se v cerkvi sv.Mihaelu priporočimo za varstvo pred hudimi duhovi. V tihi molitvi za srečno potovanje duše Blaža sina Silve,ki ga je Bog poklical v večnost, in za blagoslovljeno rojstvo malega bitjeca hčerke naše Irene, ki se odloča, da bo prišlo na svet. Čas je že za »pospravljanja zaloge«hrane iz naših popotnih malhic in slavljenje naše nebeške matere v angelovemu čaščenju. Sonček nas boža z neba, ptice se spreletavajo, velike zorane njive pa se počasi pripravljajo, da bodo sprejele semena, ki jih bodo posejali, da obrode sadove. -Ene stoterega, druge deseterega-kolikor semen bo umrlo, tolikšen pridelek bodo dale….Tak je pač življenjski zemeljski krog-vedno mora nekaj umreti, de pripravi prostor za novo življenje. Da nas vidite, kako smo »razvlečeni«-naš duhovni vodja pater Miran Žvanut se zelo muči, da upočasnjuje korake, ostale ovčice mu zvesto sledijo, daleč zadaj pa kot »en pasji repek«sopiha Darinka, ki jo Jelka potrpežljivo spremlja, da jim ne uide nazaj v Slovenijo. Kadar pa molimo Serafinski rožni venec in Angelovo čaščenje, smo pa sklenjeni v krogu tako, kot so bili učenci zbrani okrog Jezusa. Ob 15uri nas Bojan pričaka v mestecu Concordia Sagitaria. To mesto so ustanovili leta 42 pred Jezusom, spadalo je pod Oglejski patriarhat, leta 452 ga je uničil Atila. Beneški republiki je bilo priključeno leta 1420. Poleg stolnice, ki je bila zgrajena leta 1466 in je posvečena sv.Štefanu stoji veličastna krstilnica z mogočnim krstilnim koritom, katera je bila zgrajena že v 11.stoletju. Naš vodja poti se je odločil, da bomo tukaj zaključili romanje, vsi smo se veselo strinjali. Veselo smo še zmolili Serafinski rožni venec in se odpeljali proti domu. Čudovito tridnevno romanje nam je bilo dano, usmiljeni Bog-naš Gospod in oče, čigar noge so prehodile svetove in tisočletja nam je usmerjal korake in nas vodil. Darinka

Fotografije: Igor

        

Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 15. dan

Od “Carolino” do Latisane

To je dan, ki ga je naredil gospod. Mirna, blagoslovljena noč je za nami. Ob sedmi uri imamo Sveto mašo, ob osmi zajtrk, potem pa nas Bojan odpelje v Carolino, kjer se v  cerkvi sv. Tomaža priporočimo za varstvo na današnjem romanju. Zopet nam kažejo pot in smer Jakobove puščice, najboljši navigator pa sta Beatrika in Igor, ki nas vodita. Sonček nas prijetno greje, ob dvanajsti uri zmolimo angelovo čaščenje. Ker postajamo malo lačni, se okrepčamo z hrano iz naših malhic. Noge nam dobro služijo, ni potrebno nič zdravil zanje, za vsak slučaj pa malo »razkužimo« naše želodčke s pokoro., kaj pa je »pokora« pa si vsak razlaga malo po svoje. Pot nas vodi ob ogromnih njivah pšenice, vinskih trt in sadnega drevja. Klepet med hojo prekinemo in se umirimo v molitvi in premišljevanju vseh sedmih skrivnosti Serafinskega rožnega venca. Ko se približujemo mestu Latisana, opazujemo sonček, ki postaja rdeča krogla in se bosta kmalu objela z zemljo. Današnjo etapo zaključimo v cerkvi svetega Janeza Krstnika, kjer nas čakata naš Bojan in naš duhovni vodja p. Miran Žvanut.

Ura je šest popoldne in odpeljemo se na Mirenski grad, kjer nas čaka okusna večerja, preden se odpravimo na zasluženi počitek, zmolimo litanije in devetdnevnico k sveti Jožefini Bakhiti.

Oče, zdaj, ko glasovi molčijo in je utihnil trušč, se tu pred posteljo naše duše dvigajo k tebi in pravijo: » verujemo vate, zaupamo vate, ljubimo te z vsemi močmi. Slava ti, Gospod  (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

 

                           

Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 14. dan

Od Ogleja do »Carolino«

Z BOGOM ZAČNI VSAKO DELO, PA BO SREČEN TEK IMELO ……

Zopet smo povabljeni na pot…. Bojan nas »pobira« – naprej Jelko, potem Marino in Ani, pa Slavico, Beatriko in Igorja, v Senožečah pa še Izidoro in nas varno pripelje v Oglej, kjer bomo nadaljevali lani zaključeno romanje proti Sveti deželi. Če bo božja volja se bomo v treh dneh približali Benetkah. No mislim, da bomo za tri romarske dneve »prekratki«. Naša Anči ima rojstni dan in nas pogosti s kavico in raznovrstnim pecivom. »Aja« vas zanima koliko je stara. Vprašajte jo, itak bo rekla deset let več, koliko jih kaže na njen lahkoten korak….. Vreme je čudovito. Sonček nas pozdravlja z neba, pot je označena z rumenimi puščicami in »trikotniki« svetega Benedikta. Če preveč klepetamo, se tudi malo »zahodimo«, ker puščice molčijo, ampak dobri pastir Igor pazi na svoje ovce, da se ne izgubijo med polji. Ob dvanajsti uri v cerkvi svetega Blaža z nebeško pošto pošljemo Angelovo čaščenje v nebesa, saj veste tisto Slomškovo : »Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše molitve gor in po njej pridejo sadovi božje milosti dol«. Kosilo imamo s sabo v popotni »malhici« v nahrbtniku – saj nismo lačni – ampak red je red in vzamemo si polurni počitek , da obtežimo želodčke in zmanjšamo težo nahrbtnika. Za poslastico molimo Serafinski rožni venec – Devica Marija že ve , kdo molitev potrebuje, priporočila ga bo Jezusu in stvarniku. Ko se zvečeri, pridemo v mestoCarolino, kjer se v cerkvi svetega Tomaža zahvalimo za vse prejete milosti na današnjem romanju.

Vmes se ustavimo v Ogleju, kjer imamo mašo v Baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Furlanščini.

Bojan nas odpelje v na Mirenski grad, kjer bomo dve noči spali v toplih sobah in jedli okusno večerjo in zajtrk.

Po večerji smo molili litanije in prvi dan devetdnevnice. Potem smo si ogledali prvi del  filma o sveti Jožefini Bakhiti. Kako kruto so pred sto leti delali ljudje s svojimi podrejenimi. No saj danes teles nadrejeni več ne trpinčijo toliko telesno, ampak imajo bolj prefinjene metode, ki zlomijo dušo. Kdaj se bomo pričeli spraševati, kaj bi na našem mestu v vsaki situaciji storil Jezus? Bomo kdaj prisluhnili njegovi poslednji volji, njegovi končni oporoki : » Moj zlati sen je, da se ljubite med seboj« ? (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

                

 

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba, 6. 8. 2022

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba

Bilo je takšno pravo poletno romanje, ki ga je spremljalo šumenje Save in sprva simbolično, kasneje pa tudi zares, hladilo vroč dan.

Zbrali smo se pri sv. Jakobu v Stanežičah, kjer sta že čakala organizatorja Daniel in Hinko, pa tudi polna miza krofov.

Posebne besede je naša Irena posvetila Anki ob njenem okroglem jubileju, kar pomeni, da smo dan že začeli s pesmijo.

Nato smo se podali v smeri Tacna, si ogledali kajakaško progo in nadaljevali pot mimo številnih ljubljanskih vrtičkov. Po dokaj senčni poti smo hodili proti kampu Ježica in vmes zavili tudi do rečne obale.

Sledil je tisti del poti, ki ga imamo kljub družabnosti vsi radi: pol ure hoje v tišini, ki jo vsak nameni svojim mislim, svojemu pogovoru z Gospodom, svoji umiritvi. Zato smo malce kasneje še z večjim veseljem klepetali pri Šternu na Ježici, kjer nas je “počastila” Anka in kjer smo se osvežili tudi telesno.

Ker smo bili za prihod v Šentjakob kar zgodnji, smo si potem, ko smo obhodili tudi hipodrom v Stožicah, privoščili zame nekaj najlepših trenutkov ta dan. Posedli smo v drevesno senco, zmolili in nato počivali, tisti najbolj pripravljeni za akcijo pa so se podali tudi v vodo. Da pa preostanek romarjev ne bi bil brez osvežitve, se je kasneje, tik pred šentjakobsko gostilno Boccaccio, pošteno ulilo. Pelerine in dežnike smo sušili v prijetnem vzdušju znotraj gostilne, kjer smo nazdravili tudi Hinku.

Prelep višek dneva je bila sveta maša v cerkvi svetega Jakoba v Šentjakobu, ki jo je daroval sam nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. ddr. Anton Stres.

Pričakal nas je v cerkvi sredi množice upodobljenih svetnikov in oltarnim kipom Jezusa, ki dviga roko nad kipom našega sv. Jakoba Starejšega, kakor bi hotel tudi nam povedati, da gremo z njim v pravo smer. Tako se je zdelo tudi meni še posebej ob zaključku, ko smo se ob okusni malici še dolgo zadržali v klepetu.

Hvala vsem, ki ste romanje pripravili in hvala Bogu za tako lep sobotni dan.

Marjetica Škrlec

 

V cerkvi sv Jakoba v Stanežičah nas je pričakal mežnar Jože in nam jo predstavil. Po duhovnem in telesnem okrepčilu smo po urniku štartali proti reki Savi. Lahka, zanimiva in slikovita, dobro označena pot nas je motivirala za molitev, prijetno hojo in užitke ob brzicah reke Save.

Vsak od nas je nekaj pripomogel in dal romanju svojo dodano vrednost. Med potjo smo praznovali dva rojstna dneva – Ankino 50. in nekaj letnico in Hinkov rojstni dan. V kampu Ježica in Gostilni Boccaccio smo tudi nazdravili in zapeli tako kot se spodobi za takšne dogodke. Organizator je pozabil naročiti kopalke za kopanje. Napako so delno popravili Branko , Irena in Eva ki so korajžno skočili in zaplavali v sveži in čisti Savi. Barbara in še kdo smo upali samo do kolen.

Po maši smo se kot po navadi zbrali pod Skalco se okrepčali in prijetno družili. V sproščenem klepetu sta se nam pridružila tudi naš škof Anton Stres in ddr. prof. Stanislav Gerjol.

HVALA BOGU IN HVALA VSEM ZA ČUDOVIT DAN.

Še posebej sem hvaležen sovoditelju Hinku za pomoč pri vodenju in skrb za duhovno dimenzijo na romanju.

»TO JE BIL DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD«

Danijel Selčan

Fotografije: Marjetica Škrlec, Danijel Selčan

Fotografije niso urejene, ker “draži” urejevalnik.

Angeli poti svetega Jakoba

Romarji smo že po naravi takšni, da pomagamo ljudem, ki jih srečujemo na svoji življenjski ali romarski poti. Vedno, ko v romarskih krogih izrečem stavek: »Človek živi zato, da pomaga drugim,« je ta takoj razumljen. Če samo pomislim na fascinantno priliko iz Svetega pisma (Mt 14, 13–21), ko deček, ki ima »samo« pet ječmenovih hlebov in dve ribi, vse izroči Jezusu in s tem svojim dejanjem nahrani pet tisoč mož … In čeprav je v tem primeru deček dal veliko, pa je včasih treba dati malo, da narediš veliko.

 

Zato ustanavljamo »Angele poti svetega Jakoba«, kot koordinatorja za karitativno dejavnost v DPSJS in za Angele poti pa imenujemo mag. Francesko Žumer. V nadaljevanju prilagamo njen zapis.

 

Za dodatne informacije pišite na franceska.zumer@gmail.com, kamor lahko posredujete tudi vaše predloge in pripravljenost za sodelovanje.

 

Angeli poti

 

Angeli nam vedno pomagajo, le prositi jih moramo in še bolj pomembno je, da  se jim zahvalimo za pomoč! Tudi jaz se vedno pogosteje zavedam tega čudovitega angelskega daru, zato se zahvaljujem tudi za nazaj, za vse srečne zaključke, ki so se zgodili z njihovo pomočjo, pa se tedaj  nisem zavedala, kako pomembna je zahvala. Angelov ne smem prezreti. To je bila moja prva misel, ko sem dobila povabilo za tole sodelovanje.

 

Romar roma  po romarskih poteh k svetim krajem. V stoletjih nazaj so bili romarji resnično odvisni od dobrotnikov na poti. Tudi danes, v informacijski dobi, vsakdo z veseljem sprejme kakršen koli dar med potjo, naj bo to prenočišče, požirek pijače ali hrane, prostor za vmesni počitek, pogovor z domačini, kako in kje naprej po poti, ali spremstvo domačinov na delu poti. Slednje je v Sloveniji glede na objave v medijih še posebej priljubljeno.  Pri tem ni pomembno ali posamezniki so ali niso Jakobovi romarji, saj je tudi zaradi covida Jakobova pot Slovenije postala zaradi rumenih školjk in puščic splošno poznana, priznana in resnično obiskana.

 

Tudi v Sloveniji večkrat hodimo od jutra do večera, ne da bi na poti naleteli na trgovino ali bar. Zato v različnih delih Slovenije na Jakobovi poti že delujejo dobrotniki, angeli poti. Tu so našteti samo nekateri. V Logatcu imajo opremljeno zavetišče z jogiji; v Trnovem pod Sveto goro imajo v zidani, a odprti čakalnici na avtobusni postaji knjigobežnico in avtomata za napitke in prigrizke ter kratko leseno klop za počitek. V župnišču Studeno ključar romarski standard dopolnjuje s prispevki svoje družine. Na Štjaku Natalija, tajnica KS, gostoljubno odstopi prostor v Domu krajanov, rada pa bi več sodelovanja tudi z Jakobovim društvom. Med potjo so tudi posamezniki, ki že nudijo brezplačno spanje romarjem, je pa potrebno poudariti, da tovrstna pomoč ne sme biti javno objavljena zaradi različnih  inšpekcijskih služb. Lahko pa se tak seznam vodi interno znotraj društva in deli zaupanja vrednim, nikakor pa ne vsevprek, kar pomeni, da mora posameznik imeti dokazilo o romanju, tj. romarsko knjižico, kjer je razvidna njegova hoja, kajti le tako bomo ohranili in naprej zagotavljali kvaliteto storitev. Gotovo je po Sloveniji dovolj ljudi, ki z veseljem priskočijo na pomoč, le povabiti jih moramo. Slednje naredi vsakdo najlažje v svojem domačem okolju. To je tudi namen omenjene dejavnosti Jakobovega društva.

 

Vsak od nas najbolj pozna svojo bližnjo okolico tako glede strukture prebivalstva, lokalnih posebnosti kraja, njegovih naravnih in kulturnih znamenitosti, predvsem pa kje v kraju bi bil najprimernejši kraj oz. prostor za postavitev avtomata; kje bi se lahko prespalo oz. kje bi se dalo postaviti zasilno prenočišče za romarje; kje bi se lahko postavil lastni šotor ali najele od prebivalcev tistega kraja; kje je možen le kratek počitek v primeru slabega vremena; kdo je pripravljen ponuditi tudi samo telefonsko pomoč, odgovoriti na vprašanje ali ponuditi pomoč v obliki prevoza, npr. poškodbe, nujne prekinitve poti, bolezni; kdo je pripravljen  prehoditi z romarjem del poti; kdo je pripravljen skuhati kavico, sprejeti romarja za pol ure in ga pogostiti oz. okrepčati;  kdo je pripravljen ponuditi obrok romarju; kje lahko posameznik sam skuha kavico; lahko se zbirajo tudi materialna sredstva, npr. jogiji, odeje, kjer je prav tako potreben kriterij kvalitete; (samo namig, da to ni odpad, kot sem pogosto doživela v knjižnici ob podarjanju umazanih, raztrganih, plesnivih knjig – vse kriterije moramo postaviti in oblikovati vnaprej, da akcija ne zgubi svojega namena na eni strani in užaljenosti darovalcev na drugi strani ter se posledično izognemo vsem neprijetnostim),   itd.

 

Pri tem je nujno zavedanje o upoštevanju različnih faktorjev, nenehnim iskanjem novih dobrin in pomoči, tekočim  preverjanjem in vzdrževanjem, npr. osnovna higienska varnost, varnost in kakovost izdelkov v avtomatih z dopolnjevanjem oz. izločanjem artiklov, itd. Nujno je zavedanje, da je lažje nekaj vzpostaviti, mnogo težje je tisto tudi vzdrževati, da ustreza osnovnemu življenjskemu standardu tudi naprej, četudi gre »za romarje« in, kar je najpomembnejše, da vzbuja v človeku občutek zaželenosti, dobrodošlosti, spoštovanja, naklonjenosti, vrednosti.

 

Tako kot so vedno znova na delu markacisti, ki preverjajo in obnavljajo markacije zaradi vremenskih pojavov, vandalizma ali novih smeri, bo tudi tu potrebno še pred postavitvijo npr. avtomata, nujno poiskati osebo v tistem kraju, ki bo preverjala, popravljala, dopolnjevala, skrbela in sporočala o vseh spremembah, kakor tudi iskala nove dobrotnike in artikle. Prav tako bo nujno sodelovanje predstavnikov iz vseh vej Jakobove poti, ki bodo tudi osnovni nosilci telefonskih, informacijskih ali osebnih posredovanj informacij v tistem okolišu in dejanskemu nudenju pomoči, tj, da se konkretno  nanje lahko obrnejo Jakobovi romarji,  ter osebe, ki bo povezovala vse dejavnosti, vodila seznam  teh oseb, imela na enem mestu zbrane vse podatke, poskrbela za obveščanje, usklajevanje itd.

 

Tako je moje videnje, mogoče bo kdo pomislil, da preveč zapletam, a ne moremo nekaj zagnati in vreči v zrak nedodelano in, kar je izjemno pomembno za utrip naprej, v tesnem sodelovanju z domačini. Vse zadeve bodo delovale samo, če bodo zanje  živeli prebivalci kraja; le tako bodo ljudje ne le sprejeli zadevo, ampak bodo sami naklonjeno poskrbeli, popravili, kaj dodali in pogledali, kaj se dogaja, v kakšnem stanju je nekaj, pozorni bodo na vse, ki bodo šli mimo, še več, prebivalci bodo sami postali promotorji Jakobove poti in pomočniki romarjem obenem, le če se bodo počutili sestavni in koristni del velike verige romarjev, ne glede na to, ali sami so romarji ali niso. Tako bomo razvijali tudi socialni čut do sočloveka, osamljenost bomo zamenjali za druženje, spletale se bodo nove zgodbe in poznanstva, vsak posameznik se bo počutil koristnega nekomu in dodal svojemu življenju še eno vrednoto več.

 

Mag. Franceska Žumer