Kategorija: Neuvrščeno

Od Latisane do “Concordia Sagittaria”

Ob 6 uri nas prebudi cerkveno zvonjenje, ki naznanja, da se noč počasi umika dnevu. Pri sveti maši dobimo blagoslov, po zajtrku se poslovimo od prijaznih gostiteljev, Bojan nas odpelje do Latisane, kjer dobimo žige v naše romarske listine in po »obvezni kavici« ob 10uri vendarle naredimo prve romarske korake. Ja, rekli boste: čudni so ti romarji, ko pričnejo hoditi, ko je sonček že tri ure na nebu. Tako pač je, vsak roma po svoje, pa tudi, da se romarju ne sme nikoli muditi, saj Vsemogočni vodi naše korake, kot je geslo romanja današnjega dne. Malo ob cesti, veliko več po mehkih markiranih poljskih stezicah prispemo v kraj  San Michele al Taglinamento, kjer se v cerkvi sv.Mihaelu priporočimo za varstvo pred hudimi duhovi. V tihi molitvi za srečno potovanje duše Blaža sina Silve,ki ga je Bog poklical v večnost, in za blagoslovljeno rojstvo malega bitjeca hčerke naše Irene, ki se odloča, da bo prišlo na svet. Čas je že za »pospravljanja zaloge«hrane iz naših popotnih malhic in slavljenje naše nebeške matere v angelovemu čaščenju. Sonček nas boža z neba, ptice se spreletavajo, velike zorane njive pa se počasi pripravljajo, da bodo sprejele semena, ki jih bodo posejali, da obrode sadove. -Ene stoterega, druge deseterega-kolikor semen bo umrlo, tolikšen pridelek bodo dale….Tak je pač življenjski zemeljski krog-vedno mora nekaj umreti, de pripravi prostor za novo življenje. Da nas vidite, kako smo »razvlečeni«-naš duhovni vodja pater Miran Žvanut se zelo muči, da upočasnjuje korake, ostale ovčice mu zvesto sledijo, daleč zadaj pa kot »en pasji repek«sopiha Darinka, ki jo Jelka potrpežljivo spremlja, da jim ne uide nazaj v Slovenijo. Kadar pa molimo Serafinski rožni venec in Angelovo čaščenje, smo pa sklenjeni v krogu tako, kot so bili učenci zbrani okrog Jezusa. Ob 15uri nas Bojan pričaka v mestecu Concordia Sagitaria. To mesto so ustanovili leta 42 pred Jezusom, spadalo je pod Oglejski patriarhat, leta 452 ga je uničil Atila. Beneški republiki je bilo priključeno leta 1420. Poleg stolnice, ki je bila zgrajena leta 1466 in je posvečena sv.Štefanu stoji veličastna krstilnica z mogočnim krstilnim koritom, katera je bila zgrajena že v 11.stoletju. Naš vodja poti se je odločil, da bomo tukaj zaključili romanje, vsi smo se veselo strinjali. Veselo smo še zmolili Serafinski rožni venec in se odpeljali proti domu. Čudovito tridnevno romanje nam je bilo dano, usmiljeni Bog-naš Gospod in oče, čigar noge so prehodile svetove in tisočletja nam je usmerjal korake in nas vodil. Darinka

Fotografije: Igor

Od “Carolino” do Latisane

To je dan, ki ga je naredil gospod. Mirna, blagoslovljena noč je za nami. Ob sedmi uri imamo Sveto mašo, ob osmi zajtrk, potem pa nas Bojan odpelje v Carolino, kjer se v  cerkvi sv. Tomaža priporočimo za varstvo na današnjem romanju. Zopet nam kažejo pot in smer Jakobove puščice, najboljši navigator pa sta Beatrika in Igor, ki nas vodita. Sonček nas prijetno greje, ob dvanajsti uri zmolimo angelovo čaščenje. Ker postajamo malo lačni, se okrepčamo z hrano iz naših malhic. Noge nam dobro služijo, ni potrebno nič zdravil zanje, za vsak slučaj pa malo »razkužimo« naše želodčke s pokoro., kaj pa je »pokora« pa si vsak razlaga malo po svoje. Pot nas vodi ob ogromnih njivah pšenice, vinskih trt in sadnega drevja. Klepet med hojo prekinemo in se umirimo v molitvi in premišljevanju vseh sedmih skrivnosti Serafinskega rožnega venca. Ko se približujemo mestu Latisana, opazujemo sonček, ki postaja rdeča krogla in se bosta kmalu objela z zemljo. Današnjo etapo zaključimo v cerkvi svetega Janeza Krstnika, kjer nas čakata naš Bojan in naš duhovni vodja p. Miran Žvanut.

Ura je šest popoldne in odpeljemo se na Mirenski grad, kjer nas čaka okusna večerja, preden se odpravimo na zasluženi počitek, zmolimo litanije in devetdnevnico k sveti Jožefini Bakhiti.

Oče, zdaj, ko glasovi molčijo in je utihnil trušč, se tu pred posteljo naše duše dvigajo k tebi in pravijo: » verujemo vate, zaupamo vate, ljubimo te z vsemi močmi. Slava ti, Gospod  (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

Od Ogleja do »Carolino«

Z BOGOM ZAČNI VSAKO DELO, PA BO SREČEN TEK IMELO ……

Zopet smo povabljeni na pot…. Bojan nas »pobira« – naprej Jelko, potem Marino in Ani, pa Slavico, Beatriko in Igorja, v Senožečah pa še Izidoro in nas varno pripelje v Oglej, kjer bomo nadaljevali lani zaključeno romanje proti Sveti deželi. Če bo božja volja se bomo v treh dneh približali Benetkah. No mislim, da bomo za tri romarske dneve »prekratki«. Naša Anči ima rojstni dan in nas pogosti s kavico in raznovrstnim pecivom. »Aja« vas zanima koliko je stara. Vprašajte jo, itak bo rekla deset let več, koliko jih kaže na njen lahkoten korak….. Vreme je čudovito. Sonček nas pozdravlja z neba, pot je označena z rumenimi puščicami in »trikotniki« svetega Benedikta. Če preveč klepetamo, se tudi malo »zahodimo«, ker puščice molčijo, ampak dobri pastir Igor pazi na svoje ovce, da se ne izgubijo med polji. Ob dvanajsti uri v cerkvi svetega Blaža z nebeško pošto pošljemo Angelovo čaščenje v nebesa, saj veste tisto Slomškovo : »Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše molitve gor in po njej pridejo sadovi božje milosti dol«. Kosilo imamo s sabo v popotni »malhici« v nahrbtniku – saj nismo lačni – ampak red je red in vzamemo si polurni počitek , da obtežimo želodčke in zmanjšamo težo nahrbtnika. Za poslastico molimo Serafinski rožni venec – Devica Marija že ve , kdo molitev potrebuje, priporočila ga bo Jezusu in stvarniku. Ko se zvečeri, pridemo v mestoCarolino, kjer se v cerkvi svetega Tomaža zahvalimo za vse prejete milosti na današnjem romanju.

Vmes se ustavimo v Ogleju, kjer imamo mašo v Baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Furlanščini.

Bojan nas odpelje v na Mirenski grad, kjer bomo dve noči spali v toplih sobah in jedli okusno večerjo in zajtrk.

Po večerji smo molili litanije in prvi dan devetdnevnice. Potem smo si ogledali prvi del  filma o sveti Jožefini Bakhiti. Kako kruto so pred sto leti delali ljudje s svojimi podrejenimi. No saj danes teles nadrejeni več ne trpinčijo toliko telesno, ampak imajo bolj prefinjene metode, ki zlomijo dušo. Kdaj se bomo pričeli spraševati, kaj bi na našem mestu v vsaki situaciji storil Jezus? Bomo kdaj prisluhnili njegovi poslednji volji, njegovi končni oporoki : » Moj zlati sen je, da se ljubite med seboj« ? (IGNACIO LARRANAGA)

Darinka s soromaricami    Fotografije: Igor

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba

Bilo je takšno pravo poletno romanje, ki ga je spremljalo šumenje Save in sprva simbolično, kasneje pa tudi zares, hladilo vroč dan.

Zbrali smo se pri sv. Jakobu v Stanežičah, kjer sta že čakala organizatorja Daniel in Hinko, pa tudi polna miza krofov.

Posebne besede je naša Irena posvetila Anki ob njenem okroglem jubileju, kar pomeni, da smo dan že začeli s pesmijo.

Nato smo se podali v smeri Tacna, si ogledali kajakaško progo in nadaljevali pot mimo številnih ljubljanskih vrtičkov. Po dokaj senčni poti smo hodili proti kampu Ježica in vmes zavili tudi do rečne obale.

Sledil je tisti del poti, ki ga imamo kljub družabnosti vsi radi: pol ure hoje v tišini, ki jo vsak nameni svojim mislim, svojemu pogovoru z Gospodom, svoji umiritvi. Zato smo malce kasneje še z večjim veseljem klepetali pri Šternu na Ježici, kjer nas je “počastila” Anka in kjer smo se osvežili tudi telesno.

Ker smo bili za prihod v Šentjakob kar zgodnji, smo si potem, ko smo obhodili tudi hipodrom v Stožicah, privoščili zame nekaj najlepših trenutkov ta dan. Posedli smo v drevesno senco, zmolili in nato počivali, tisti najbolj pripravljeni za akcijo pa so se podali tudi v vodo. Da pa preostanek romarjev ne bi bil brez osvežitve, se je kasneje, tik pred šentjakobsko gostilno Boccaccio, pošteno ulilo. Pelerine in dežnike smo sušili v prijetnem vzdušju znotraj gostilne, kjer smo nazdravili tudi Hinku.

Prelep višek dneva je bila sveta maša v cerkvi svetega Jakoba v Šentjakobu, ki jo je daroval sam nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. ddr. Anton Stres.

Pričakal nas je v cerkvi sredi množice upodobljenih svetnikov in oltarnim kipom Jezusa, ki dviga roko nad kipom našega sv. Jakoba Starejšega, kakor bi hotel tudi nam povedati, da gremo z njim v pravo smer. Tako se je zdelo tudi meni še posebej ob zaključku, ko smo se ob okusni malici še dolgo zadržali v klepetu.

Hvala vsem, ki ste romanje pripravili in hvala Bogu za tako lep sobotni dan.

Marjetica Škrlec

V cerkvi sv Jakoba v Stanežičah nas je pričakal mežnar Jože in nam jo predstavil. Po duhovnem in telesnem okrepčilu smo po urniku štartali proti reki Savi. Lahka, zanimiva in slikovita, dobro označena pot nas je motivirala za molitev, prijetno hojo in užitke ob brzicah reke Save.

Vsak od nas je nekaj pripomogel in dal romanju svojo dodano vrednost. Med potjo smo praznovali dva rojstna dneva – Ankino 50. in nekaj letnico in Hinkov rojstni dan. V kampu Ježica in Gostilni Boccaccio smo tudi nazdravili in zapeli tako kot se spodobi za takšne dogodke. Organizator je pozabil naročiti kopalke za kopanje. Napako so delno popravili Branko , Irena in Eva ki so korajžno skočili in zaplavali v sveži in čisti Savi. Barbara in še kdo smo upali samo do kolen.

Po maši smo se kot po navadi zbrali pod Skalco se okrepčali in prijetno družili. V sproščenem klepetu sta se nam pridružila tudi naš škof Anton Stres in ddr. prof. Stanislav Gerjol.

HVALA BOGU IN HVALA VSEM ZA ČUDOVIT DAN.

Še posebej sem hvaležen sovoditelju Hinku za pomoč pri vodenju in skrb za duhovno dimenzijo na romanju.

»TO JE BIL DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD«

Danijel Selčan

[Show slideshow]

Fotografije niso urejene, ker “draži” urejevalnik.