Pobledelo polje z ovcama ali huške, jabuke, slive, 27. – 29. 8. 2022

POBELELO POLJE Z OVCAMA ali HRUŠKE, JABUKE, SLIVE

 

Tridnevno romanje po belokranjski veji Jakobove poti (27.8. – 29.8.2022).

 

10 prijateljev poti sv. Jakoba se nas je v soboto zjutraj zbralo na železniški postaji Novo mesto Kandija, od koder so nas prijatelji odpeljali do vasi Hrušica. Hrušica nam je bila vsem že poznana, saj preko nje vodi dolenjska veja poti od Slovenske vasi do Ljubljane. Samo tokrat nismo odšli v smeri Novega mesta temveč proti Gorjancem in Beli krajini, na premierno oz. otvoritveno romanje po belokranjski veji Jakobove poti.

Mrvarjevi so nas pričakali s kavico in zajtrkom, da smo se pošteno okrepčali, ker pa nas je čakala še dolga pot, se nismo smeli predolgo zadrževati. Po markirani planinski poti smo odšli v smeri vasi Veliki Orehek in Iglenik, in naprej po gorjanških gozdovih na Vahto. Vahta je 616 m visok prelaz preko Gorjancev, ki povezuje Belo krajino s kraji ob Krki. Preko poteka trasa magistralne ceste Novo mesto – Metlika, ki je bila na to zadnjo avgustovsko soboto še vedno polna turistov. Tu smo imeli tudi prvo daljšo pavzo za malico, nato se je začel spust v Belo krajino. V vasi Jugorje smo se ustavili v gostilni Badovinac, za obvezno žigosanje kredenciala in pridobitev posebnega pasoša za gibanje po Beli krajini. Popili smo tudi karampampuli, ki zdravi vse mogoče bolezni in obolenja. Malo pred prihodom v Berečo vas pa so nam ponudili piti tudi v zidanici ob poti, kjer je proslavljala vesela družba nekdanjih sodelavcev.

V Bereči vasi stoji cerkev sv. Jakoba (župnija Suhor). Cerkev je bila zaprta, zato smo si jo ogledali le od zunaj, sledilo je fotografiranje in ker se je začelo pripravljati na dež, smo kar hitro odšli naprej skozi Suhor, Bušinjo vas, Grabrovec in Čurile. In že so bile tu Rosalnice, naš dnevni cilj. Jeničevi so nas prijazno sprejeli in pogostili. Zvečer smo se udeležili maše pri Treh farah, romarskem središču  Bele krajine. Tu stojijo skupaj tri gotske cerkve, stisnjene znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo ena zraven druge. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecco homo), južna pa Lurške Matere božje. Naslednji dan so imeli pri Treh farah žegnanje in je bilo v vasi in okoli cerkva precej živahno.

Po maši in druženju smo se spravili k počitku, kar pri Jeničevih doma, nekateri notri v hiši, drugi zunaj pod nadstreškom. Spanje oz. nespanje skoraj pod zvezdami in pod brajdo, ko v vasi kikirikajo petelini, lajajo psi, dirkajo z motorji in romarji okoli tebe smrčijo. Vsekakor zanimiva izkušnja.

Zjutraj se nismo dolgo zadrževali, jutranja meglica in jesenski hlad sta nas spodbudila, da smo hitro stopili na pot proti Metliki. Preden smo prišli v stari center Metlike smo prečkali potok Obrh, ki izvira v globoki zatrepni dolini pod starim mestnim jedrom. Iz Metlike pa po cesti v smeri Semiča.  Prvi postanek smo imeli v vasi Cerovec pri Črešnjevcu, Pri lovcu, naslednjega pa v Semiču. Na hitro smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Štefana, ki je bila prvič omenjena že leta 1228 v listini oglejskega patriarha, a je na tem mestu stala že nekaj desetletij prej ter spada med najstarejše in največje cerkve v Beli krajini. Poleg cerkve pa stoji kapelica sv. Male Terezike, v kateri je svetovno priznani pater Marko Ivan Rupnik v letu 2019 v obliki mozaika prikazal Malo Tereziko, motiv Kristusovega vstajenja.

Iz Semiča nas je pot vodila navkreber po semiški gori pod Smukom. Ob poti smo videli veliko zidanic in vinskih hramov, imeli pa smo tudi lep razgled po Beli krajini. Ko smo prišli do vasi Blatnik in opazili oznake za Razstavo konj, smo naredili mali ovinek in si dogodek tudi ogledali, saj nimamo vsak dan priložnosti videti toliko konjev, konjenikov, kočij in vozov na kupu. Takrat se je začelo nebo barvati v sivo in kaj hitro smo stopili na pot za Mirno Goro, tudi v območju medveda, a ta dan dežju nismo ušli. Nevihta je prihrumela na hitro, dež se je zlival kot iz škafa in potem smo bili deležni še pošiljke toče, ki pa, na našo srečo, ni bila debela. Glede na to, koliko hodimo in da planiramo daleč vnaprej, nam kak tak naliv že pripada in z dobro voljo smo s premočenimi čevlji prišli do doma na Mirni Gori, kjer je Joži, oskrbnica, zakurila v krušni peči, da smo dali sušit obleke in čevlje. Tudi vreme se je že obrnilo, pokazalo se je sonce in nas so spet zasrbeli podplati. Gremo na vrh! Pojdimo, ampak bosi! In smo šli, od doma na vrh in nazaj bosi, saj gre, le pravilno moraš stopiti.

Po obilni večerji in zabavnem večeru pa smo šli na zaslužen počitek.

Tretji dan našega romanja se je za nekatere začel z mokrimi čevlji, niso se dobro posušili, pa tudi to ni pokvarilo naše dobre volje. Po učni poti smo se spustili do vasi Planina, stare kočevarske vasi, kjer pa dandanes še živi nekaj ljudi. Po poti in gozdu smo šli do vasi Rodine in nato do Naklega, župnija Črnomelj, kjer stoji cerkev sv. Jakoba. Gospa ključarka nam je cerkvico odprla, ogledali smo si jo in zmolili za gospoda Mervarja.

Pot nas je nato vodila do Tuševega Dola, nato pa smo z Jakobove poti odvili proti Črnomlju, kjer so se naše poti ločile. Nekateri so ostali v Beli krajini, drugi smo šli na vlak proti domu.

Tri lepe dneve smo si naredili, prijetna družba smo bili, dobro smo se ujeli v hoji, pogovoru, tišini. Narava okoli nas je bila lepa, posebna pokrajina polna vrtač, skalnati tereni, steljniki, pašniki in ovce vsepovsod. Narava je letos bogato obrodila, ob poti smo lahko jedli slive, robide, aronije, grozdje, hruške naši, čeprav se vidi, da je suša naredila veliko škode še posebej koruznim poljem.

Hvala vodičem za vodenje, hvala vsem dobrim ljudem ob poti in hvala vsem v skupini, da smo res preživeli tri lepe dneve.

Teks in slike:  Andreja Grahek

Nazaj v planinski raj, Kredarica, 14. in 15. 8. 2022

V nedeljo, 14. avgusta, se nas je 10 prijateljev slovenske jakobove poti zbralo in odpeljalo na Pokljuko, kjer smo zapustili avtomobile in udobje vožnje ter se podali na romanje na Kredarico, k Mariji Snežni, z namenom, da še z drugimi romarji praznujemo največji Marijin praznik. Za naše društvo je to že kar tradicionalno romanje za Veliki Šmaren, kjer se spomnimo tudi ustanovitve našega društva, saj so bile prve pristopne izjave podpisane pred dobrimi 22. leti na vrhu naše domovine, na Triglavu.

Pot nas je vodila preko planine Konjščica ter Studorskega prevala do Vodnikove koče na Velem polju, kjer smo imeli prvo daljšo pavzo. Vreme je bilo lepo, občudovali smo lepe razglede na Triglav in na obe planinski koči pod njim, Planiko in Kredarico. Okolje nas je navdihovalo in spodbudilo, da stopimo še malce hitreje in da morebiti že isti dan osvojimo našega očaka, za kar se je odločila polovica skupine.

Nahrbtnike smo odložili pri koči in se odpravili v steno. Veselje na vrhu je bilo veliko, na vrhu smo srečali še ena jakobovo romarko, Marijo, ki je prišla tja z drugo skupino. Po obveznem fotografiranju smo se spustili nazaj do koče, se nastanili, pojedli večerjo in prisostvovali večerni sveti maši, ki jo je daroval jeseniški kaplan Tine Povirk, somaševala sta msgr. Miro Šlibar, upokojeni bolniški duhovnik, skrbnik kapele na Kredarici in pater Miran Žvanut, provincial slovenske province Družbe Jezusove, naš duhovni vodja. Večerni maši je sledila slovesna procesija z blagoslovom na vse štiri strani neba.

Preostanek večera smo izkoristili za opazovnje sončnega zahoda in za druženje, kmalu pa smo odšli tudi na zaslužen počitek.

V ponedeljek pa je zgodaj zjutraj, skoraj še v mraku, odšla na vrh Triglava še druga skupina romarjev pod vodstvom Mira in Matjaža. Vse čestitke tudi njim, veselje na vrhu je bilo neizmerno. Obvezno fotografiranje in nato spust do koče, na zajtrk, ki mu je sledila priprava na sveto mašo ob 11. uri, ki jo je daroval naš duhovni vodja, pater Miran Žvanut, somaševal je msgr. Miro Šlibar. Na koncu maše smo prejeli blagoslov, čudodelno svetinjo in spominsko podobico z upodobitvijo lesoreza iz kapele Marije Snežne.

Po zaključku maše pa smo si oprtali ruzake in se spustili v dolino. Pot je minila v klepetanju, pogovorih in srečevanjih z drugimi romarji in planinci, ki jih je bilo veliko, tudi tujcev. Rek “Dobra volja je najbolja!” se je tudi tokrat izkazal za resničnega, saj nas tudi nekaj žuljev in drugih dogodkov na poti ni oviralo v našem veselju. Srečno smo se vrnili v dolino, z novimi načrti za obiske gora, tudi za naslednje leto. Hvaležni smo za zdravje in možnost, da smo doživeli ta dva čudovita dneva in da ju lahko ponesemo tudi k tistim, ki niso mogli z nami, so nas pa v mislih podpirali in bili z nami.

Še nekaj tehničnih podatkov o poti:

S Pokljuke na vrh Triglava smo prehodili 16 km in se dvignili za 1.617 metrov.

S Kredarice nazaj na Pokljuko je pot dolga 12,31 km, večinoma smo se spuščali.

Nekaj zgodovinskih podatkov o Kredarici:

Triglavski dom na Kredarici je najvišja slovenska planinska postojanka. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na ozemlju, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici.

Kapela Marije Snežne na Kredarici je podružnična kapela Župnije Dovje in je s 2511 metri nadmorske višine najvišje ležeče svetišče v Sloveniji.

Prvo kapelo je leta 1896 zgradil Jakob Aljažžupnik na Dovjem. O tem je zapisal: »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji«. Blagoslovljena je bila 12. avgusta 1897. Leta 1952 so neznanci kapelo minirali. Leta 1983 je na Dovje prišel duhovnik France Urbanija, ki je javno izrazil željo po postavitvi nove kapele. 1992 je bila kapela res pozidana. 19. avgusta istega leta jo je blagoslovil Alojzij Šuštar.

Sv. maše na Kredarici, če je vreme primerno:

+ 5. avgust (Marija Snežna)

+ 14. avgust

+ 15. avgust (Veliki šmaren-Marijino vnebovzetje)

+ 8. september (Mali šmaren-Marijino rojstvo)

Duhovnik, ki želi maševati izven tega urnika, dobi ključ pri vremenoslovcih.

Andreja Grahek

Fotografije: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba, 6. 8. 2022

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba

Bilo je takšno pravo poletno romanje, ki ga je spremljalo šumenje Save in sprva simbolično, kasneje pa tudi zares, hladilo vroč dan.

Zbrali smo se pri sv. Jakobu v Stanežičah, kjer sta že čakala organizatorja Daniel in Hinko, pa tudi polna miza krofov.

Posebne besede je naša Irena posvetila Anki ob njenem okroglem jubileju, kar pomeni, da smo dan že začeli s pesmijo.

Nato smo se podali v smeri Tacna, si ogledali kajakaško progo in nadaljevali pot mimo številnih ljubljanskih vrtičkov. Po dokaj senčni poti smo hodili proti kampu Ježica in vmes zavili tudi do rečne obale.

Sledil je tisti del poti, ki ga imamo kljub družabnosti vsi radi: pol ure hoje v tišini, ki jo vsak nameni svojim mislim, svojemu pogovoru z Gospodom, svoji umiritvi. Zato smo malce kasneje še z večjim veseljem klepetali pri Šternu na Ježici, kjer nas je “počastila” Anka in kjer smo se osvežili tudi telesno.

Ker smo bili za prihod v Šentjakob kar zgodnji, smo si potem, ko smo obhodili tudi hipodrom v Stožicah, privoščili zame nekaj najlepših trenutkov ta dan. Posedli smo v drevesno senco, zmolili in nato počivali, tisti najbolj pripravljeni za akcijo pa so se podali tudi v vodo. Da pa preostanek romarjev ne bi bil brez osvežitve, se je kasneje, tik pred šentjakobsko gostilno Boccaccio, pošteno ulilo. Pelerine in dežnike smo sušili v prijetnem vzdušju znotraj gostilne, kjer smo nazdravili tudi Hinku.

Prelep višek dneva je bila sveta maša v cerkvi svetega Jakoba v Šentjakobu, ki jo je daroval sam nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. ddr. Anton Stres.

Pričakal nas je v cerkvi sredi množice upodobljenih svetnikov in oltarnim kipom Jezusa, ki dviga roko nad kipom našega sv. Jakoba Starejšega, kakor bi hotel tudi nam povedati, da gremo z njim v pravo smer. Tako se je zdelo tudi meni še posebej ob zaključku, ko smo se ob okusni malici še dolgo zadržali v klepetu.

Hvala vsem, ki ste romanje pripravili in hvala Bogu za tako lep sobotni dan.

Marjetica Škrlec

 

V cerkvi sv Jakoba v Stanežičah nas je pričakal mežnar Jože in nam jo predstavil. Po duhovnem in telesnem okrepčilu smo po urniku štartali proti reki Savi. Lahka, zanimiva in slikovita, dobro označena pot nas je motivirala za molitev, prijetno hojo in užitke ob brzicah reke Save.

Vsak od nas je nekaj pripomogel in dal romanju svojo dodano vrednost. Med potjo smo praznovali dva rojstna dneva – Ankino 50. in nekaj letnico in Hinkov rojstni dan. V kampu Ježica in Gostilni Boccaccio smo tudi nazdravili in zapeli tako kot se spodobi za takšne dogodke. Organizator je pozabil naročiti kopalke za kopanje. Napako so delno popravili Branko , Irena in Eva ki so korajžno skočili in zaplavali v sveži in čisti Savi. Barbara in še kdo smo upali samo do kolen.

Po maši smo se kot po navadi zbrali pod Skalco se okrepčali in prijetno družili. V sproščenem klepetu sta se nam pridružila tudi naš škof Anton Stres in ddr. prof. Stanislav Gerjol.

HVALA BOGU IN HVALA VSEM ZA ČUDOVIT DAN.

Še posebej sem hvaležen sovoditelju Hinku za pomoč pri vodenju in skrb za duhovno dimenzijo na romanju.

»TO JE BIL DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD«

Danijel Selčan

Fotografije: Marjetica Škrlec, Danijel Selčan

Fotografije niso urejene, ker “draži” urejevalnik.

Praznična sobota na Nanosu, 23. 7. 2022

PRAZNIČNA SOBOTA NA NANOSU

 

Ponedeljkov bližnji god sv. Jakoba smo na vročo soboto, 23. 7., praznovali nekoliko višje kot običajno. Na višini dveh tretjin Nanosa, očaka Vipavske doline, je bilo res slovesno. Tam je bila blagoslovljena nova kapelica, posvečena svetemu Jakobu, zavetniku romarjev in tudi našega Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji.

Naša gostitelja sta bila Nadja in Rafko Premrl s številnimi prijatelji in pomočniki. Težko bi vse našteli, pa raje ne, da koga ne izpustimo. Kapelico in tudi dva kipa našega svetnika je blagoslovil vipavski župnik g. Alojz Furlan med sveto mašo, somaševala sta vrhpoljski župnik g. Janez Kržišnik in p. Miran Žvanut, jezuitski provincial in duhovni vodja Društva.

Po maši je na za dogodek čudovito pripravljenem travniku sledila prisrčna podelitev potrdil o opravljenih Jakobovih poteh. Prisrčna zato, ker vsak, ki je že romal, iskreno deli veselje z novimi romarji zaradi njihove izkušnje Camina. Ta je vedno hkrati samo naša, a tudi še kako skupna. Kajti, kot smo slišali v prebranem pismu dveh romarjev, ki sta se oglasila iz Španije, Camino te vedno spremeni. Tudi zato nam danes ni bilo odveč podati se na pot in se po strmini dvigati nad pokrajino, ki se je prebujala v vroč in zaradi požara megličast dan. Zavedeli smo se, da prav nobena pot in nobeno življenje ni brez pretresov, bojev in skrbi. Vendar je pot vedno znosnejša ob (po)moči od “zgoraj”, ki dela močnejše tudi nas.

Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da nas na poti na Nanos na to spominja in k priprošnji vabi tudi sveti Jakob.

Čestitke vsem 25 prejemnikom potdil o prehojeni poti!

Marjetica Škrlec

Fotografije: Marjetica Škrlec, Andreja Grahek

Žetev sivke in k sv. Urbanu na Vremščico, 9. 7. 2022

Jutro je obetalo lep dan, burja je ohladila ozračje, tako da smo segali  po dolgih rokavih, naša  srca so hrepenela in pričakovala.

Gostitelji so na široko odprli svoja vrata in nas gostoljubno sprejeli. Vsega je bilo v obilju. Sveto mašo je v cerkvi sv. Jerneja daroval sežanski dekan g. Aleksander Skapin. Darinka nam je v uvodu predstavila cerkev in faro, v občestvu z domačini smo podoživljali skrivnosti svete evharistije. V pridigi nam je g. župnik položil na srce stavek iz prebranega berila “Tu sem, pošlji mene” in nas opogumljal, da gremo v svet in radovoljno sprejemamo oznanjevalsko službo ter da telesno in duševno razsežnost romanj obogatimo  z duhovno dimenzijo.

Po maši smo pri kapelici sv. Roka na vaškem trgu molili za senožeškega župnika Pavla, da bi čimprej okreval, za mir v svetu in za končanje epidemije. Potem smo se razdelili: ena tretjina se je podala na Vremščico s Franetom, ki je svoj prosti čas posvetil obnovi cerkvice svetega Urbana na tik pod vrhom Vremščice. Nastal je prelep sakralni objekt s številnimi drobnimi kamnoseškimi detajli. Franetova pripoved o njeni obnovi nas je resnično nagovorila. Na vrhu smo občudovali prelep pogled v notranjost Slovenije in na Tržaški zaliv.

Dve tretjini sta se podali žet sivko. Bogato cvetoča njiva in številne žuželke, posebej brenčavi čmrlji v rahli burji, so spremljali pridne roke, ki so žele.

Poskusili smo se tudi v smukanju sivke. Če si natančen, je to izjemno zamuden posel. V spodnjih prostorih je Drago sivko destiliral in pridobival kapljice eteričnega olja in hidrolat.

Aktiv žena Senožeče nam je postregel z okusnim kosilom in s sabo pripeljal dodatno zalogo dobre volje. Udeleženci smo želeli nekaj prispevati za njihov trud, a na koncu smo vsa zbrana sredstva namenili za popravilo cerkve sv. Jakoba na Malem Vrhu.

Iskrena hvala Darinki, Dragu in članicam Aktiva žena Senožeče za gostoljubje ter g. Skapinu za spodbudne besede. Tudi sam se bo čez dober teden podal po Dolenjski veji naše Jakobove poti.