Avtor: AVE

Tudi rudarski kraji v osrčju Slovenije imajo svojega Jakoba. Devet prijateljev našega društva  ga je danes pod Mirovim vodstvom obiskalo “na Duoli pri Hrastniki”, kot rečejo tam. Prav mogočno cerkev ima, v njej pa tudi dva posebej krasna mozaika iz svetlečih kamnov, ki ju je v spomin na svoja pokojna brata Jurija in Frančiška dala izdelati grofica Ema de Seppi iz nekdaj eminentne, Miramaru podobne Vile de Seppi nasproti hrastniške steklarne. Po vodenem ogledu cerkve smo se ustavili na kavi v spremstvu prijateljev Jožice in Marjana iz Laškega, ki sta nas poleg kave pogostila še s sladkimi dobrotami. (Kako lepo je hoditi po naši deželi, ko so prav povsod doma prijatelji, ki te pridejo pričakat!)

Tako okrepčani smo nato zakorakali ne v gore, ampak “na Guore”. Gore so hrib nad Dolom, z lepim razgledom na Mrzlico, Kal, Dol, Marno in celo Radeče. (Ob bližnji hiši domuje mini ameriški pujs Tonči, s katerim sem se morala spoznati!) Najatraktivnejši del tega vrha pa je petstoletna cerkvica svetega Jurija, ki nas je točno opoldne ganljivo navdušila s svojo notranjostjo, morda pa še bolj zaradi srčne gospe Vike, ki z veliko ljubezni skrbi za cerkev in po njeni zaslugi smo imeli čudovit ogled. Skupaj smo zapeli Angelovo češčenje, nato pa je Danijel na koru gonil meh, pod prsti Vike pa so se oglasile tudi stare orgle. Megi, zavetiščna psička, se od svoje lastnice ne loči, zato jih je zvedavo poslušala na koru tudi ona.

Romarsko planinski dan v Zasavju se je k zaključku nagibal še nekaj časa v planinski koči na Gorah. Strinjali smo se, da je potrpežljivost mati modrosti: za teden dni prestavljeno romanje je čudoviti zadnji poletni soboti dalo topel jesenski poljub in nas napolnilo z zadovoljstvom.

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec

NIČ RESNEGA NA RESNIKU, saj smo bili ves dan dobre volje. Izlet Društva prijateljev poti sv. Jakoba je bilo pravo pravcato potepanje po Pohorju! Tokrat smo za razlog naše smeri izbrali sv. Jakoba, ki “biva” na tamkajšnjem Resniku (s poudarkom na i).

Začeli smo pri Koči na Pesku in v treh urah naredili lepo turo. Šli smo do Lovrenških jezer, se veselo gnetli na tamkajšnjem stolpu ter zaman lovili razigranega kačjega pastirja ob skupinskem fotografiranju ob enem od jezerc, v katerega smo prispevali naših 19 odsevov. Vračali smo se po poti do cerkvice v obliki pohorske smreke, ki nas je navdušila s svojim izgledom in še bolj z dejstvom, da jo je postavilo podjetje Unior, ki je tudi njen lastnik. Cerkvi, posvečeni Jezusovemu spremenjenju na gori (kako primerno ime) kakor pohorskim smrekam tudi vremensko ni dolgčas. G. župnik nam je povedal, da je vreme na Rogli muhasto. Tako so imeli nekega junija v razmiku treh ur dve poroki: prvo v junijskem soncu, drugo na 5 cm snežne podlage. Lahko si mislimo, katera je požela še več vznemirjenja!

Z Rogle smo se odpeljali v Skomarje, eno najvišje ležečih strnjenih vasi pri nas. Razglašena je za nepremični kulturni spomenik lokalnega pomena, krajani pa so poskrbeli za program, ki to izpričuje. Ogledali smo si skomarsko hišo z letnico 1803, pozdravil nas je tamkajšnji krajevni pesnik in zabavljač Jurij Vodovnik (no, bil je njegov dve stoletji mlajši “namestnik”), mojo pozornost pa je še bolj pritegnil filmček o tem, kako so prebivalci nekdaj skrivaj dobro služili s prodajo mravljinčjih jajčec za farmacevtske namene in v ta namen razvili sila učinkovite plenilske taktike.

Od skomarske cerkvice sv. Lamberta smo se odpeljali še k Jakobu in romanje zaključili z mašo, polno srčnega petja. Pravzaprav še ne povsem zaključili, čakala sta nas še odlična krajevna poslastica, pohorski lonec v nabito polni Ravničanovi gostilni ter seveda slovo. En kombi in štirje avtomobili so potnike, obogatene z vtisi popolnega dne, popeljali vsakega proti njegovemu domu. Z Resnika smo se vrnili RESnično zadovoljni.

Za vse, ki želite še bolje spoznati življenje na pohorskih planjah, naknadno dodajam še film, ki mi ga je poslala prijateljica Silva, na tejle povezavi:

https://youtube.com/watch?v=FInTAg2kZlg&si=N-I_2a6AfrUtroaQ